TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Izvedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišč o obstoju utemeljenega suma. Tako so navedbe zagovornikov, da utemeljeni sum ni podan, neutemeljene. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj za odreditev pripora zadošča, da sodišče ugotovi in obrazloži, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja, sodišče pa bo obdolženčeve navedbe (oziroma njegov zagovor) v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji presojalo na glavni obravnavi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru podan priporni razlog begosumnosti, saj se obdolženec izmika vsem stikom z uradnimi organi. Iz izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora izhaja, da obdolženec na uradno prijavljenih naslovih stalnega in začasnega prebivališča ne živi, zato gre za fiktivni bivališči. Obdolženec po navedbah njegovih staršev prav tako ne živi na naslovu J., J., na katerem mu je bila vročena sodna pošiljka v januarju 2015. Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili, da obdolženec, ki je bil na zaslišanju dne 13. 3. 2015 izrecno opozorjen, da je sodišču dolžan sporočiti vsako spremembo ali nameravano spremembo bivališča, prav tako je bil opozorjen na posledice, če ne bo tako ravnal, teh opozoril ni upošteval. Iz ugotovitev vročevalca in policijske postaje L. izhaja, da se obdolženec na znano telefonsko številko ne javlja, da se med drugim nahaja v tujini, kar vse utemeljuje zaključek sodišč, da se obdolženec aktivno skriva in da je podana konkretna nevarnost, da bi pobegnil in s tem onemogočil oziroma vsaj bistveno otežil nadaljnji potek konkretnega kazenskega postopka (točki 7 in 8 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje ter točke 9-13 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Zagovorniki z navedbami, da je obdolženec redno dvigoval pošto na naslovu P. v M., da vročanje sodnih pisanj po vročevalcu ni bilo potrebno in da obdolženec ni tujec, v Republiki Sloveniji pa ima premoženje in družino, izražajo nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče sprejema zaključke sodišč prve in druge stopnje, da je pripor glede na težo obravnavanih kaznivih dejanj, pri čemer je za vsako kaznivo dejanje predpisana kazen zapora do dveh let, sorazmeren s posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode in neogibno potreben za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku (točka 9 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje in točke 14-16 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Zaključek sodišč o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejših ukrepov, kot je hišni pripor, javljanje na policijski postaji ali varščina. Tako se izkaže, da vložniki zahteve ponujajo drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale takšnemu zaključku sodišč prve in druge stopnje, s čemer uveljavljajo nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).