TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega H.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Za presojo, ali ima določena oseba status privilegirane priče v smislu 2.tč. 1.odst. 236.čl. ZKP, je odločilen čas pričevanja in ne čas storitve kaznivega dejanja.

Določilo 335.čl. ZKP, da je treba pričo opozoriti na njeno prejšnjo izpovedbo, se nanaša na vsebino tistega, kar je povedala kot priča, ne pa tudi na njeno izjavo, da kot privilegirana priča želi ali ne želi pričati.

Zgolj dejstvo, da je predsednik senata najprej odredil 10 minutni odmor, nato pa tej priči obrazložil, da "v primeru, če ne bo hotela pričati, sodišče ne bo moglo uporabiti zapisnikov o njenih dosedanjih zaslišanjih oz. da jih bo potrebno izločiti iz spisa" - torej da jo je opozoril na posledice, ki so predpisane v zakonu - ne pomeni takšnega nedovoljenega vplivanja na pričo, ki bi bilo v nasprotju z določbami ZKP.

Zakonska podlaga za snemanje t.i. informativnega razgovora policije z oškodovancem v predkazenskem postopku je v 84.čl. ZKP. Za takšno snemanje ni potrebna privolitev oškodovanca, mora pa biti o tem vnaprej obveščen, prav tako ni potrebno dovoljenje sodišča, kot to napačno trdi zagovornik.

Sodišče prve stopnje je imelo v 327.čl. ZKP pooblastilo za obsojenčevo odstranitev v času, ko je bila zaslišana mladoletna oškodovanka, obsojencu pa je bila omogočena obramba, saj je bil seznanjen z izpovedbo oškodovanke, omogočeno pa mu je bilo tudi, da ji je postavljal vprašanja.

Kaznivo dejanje spolnega napada na otroka je bilo storjeno v času od prve polovice leta 1990 do konca novembra 1995... Ker je bilo obsojenčevo ravnanje pravno opredeljeno kot eno nadaljevano kaznivo dejanje, je sodišče pravilno uporabilo kasnejši kazenski zakon -

določbo 3.odst. v zvezi s 1.odst. 183.čl. KZ.