TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1059/98 z dne 16. 12. 1998 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 162/97 z dne 5. 5. 1998 se zavrže. Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 727/99 z dne 16. 6. 1999 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 162/97 z dne 1. 4. 1999 se zavrže. Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 790/99 z dne 21. 7. 1999 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. I 99/00092 z dne 19. 3. 1999 se zavrže. Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišče v Celju št. Cp 1764/2000 z dne 24. 5. 2001 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 162/97 z dne 25. 9. 2000 se ne sprejme.

Ustavno sodišče je prepozne ustavne pritožbe zavrglo, sicer dopustno ustavno pritožbo zoper sodni odločbi izdani zaradi pritožnikove zahteve za obnovo pravdnega postopka, pa ni sprejelo v obravnavo. Ocenilo je namreč, da stališče, kot ga je zavzelo prvostopno sodišče ob uporabi ZPP-77 z izpodbijanim sklepom (potrjenim s sklepom Višjega sodišča), da pravice do postavitve pooblaščenca, torej do brezplačne strokovne pomoči, ne more biti deležen, kdor ni popolnoma oproščen stroškov postopka (oprostitev taks, oprostitev predujma za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov), očitno ni v neskladju s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), niti s pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Očitno namreč ni v nasprotju s pravico do sodnega varstva niti s pravico do enakega varstva pravic stališče, da so pravice do brezplačne strokovne pomoči lahko deležni le najbolj premoženjsko in socialno šibki sloji prebivalstva, to je tisti, za katere je bilo v postopku ugotovljeno, da tudi ne zmorejo stroškov postopka brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine. Omejitev pravice do brezplačne pravne pomoči na premoženjsko najbolj šibke namreč očitno vzpostavlja razumno sorazmerje med potrebami in sposobnostmi skupnosti in posameznikov. Očitno je tudi, da je omejitev pravice do brezplačne strokovne pomoči glede na sposobnost skupnosti v demokratični družbi nujna, da je zagotovitev te pravice premoženjsko najbolj šibkim legitimen cilj zakonske ureditve, na kateri temelji stališče izpodbijane sodne odločbe, in da izbrano sredstvo, to je pogojitev pravice do postavitve pooblaščenca s predhodno odobritvijo oprostitve stroškov postopka v celoti, za dosego tega cilja ni neprimerno. Ker stališče, ki ga je zavzelo sodišče, temelji na zakonu, pa tudi ni očitno napačno ali arbitrarno. Tudi iz tega razloga tako očitno ne gre za kršitev 22. člena Ustave. V preostalem je prvostopno sodišče zahtevo pritožnika za obnovo postopka zavrglo, ker ta vloge kljub pozivu na dopolnitev z opozorilom na posledice, ni dopolnil z navedbo zakonitega razloga, zaradi katerega je predlagal obnovo pravdnega postopka, po oceni sodišča, tudi takšnega ne, na katerega bi lahko sodišče iz besedila smiselno sklepalo. Višje sodišče je pritožbo zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopni sklep. Pritožniku glede na njegove navedbe tudi v tem delu očitno niso bile kršene njegove človekove pravice. Sodišče je bilo namreč za svoje ravnanje pooblaščeno z jasno zakonsko določbo in se zato stališče, na katerem zavrženje pritožnikove zahteve za obnovo postopka temelji, ne more označiti kot očitno napačno ali arbitrarno. Pritožniku očitno tudi v tem delu ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. V zadevi (zahtevi za obnovo postopka) pa sta odločali sodišči dveh stopenj, sestavljeni tako, kot to zagotavlja ustavna norma, zato pritožniku očitno ni bila kršena niti pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.