TFL Vsebine / Pravna mnenja

PREVOD:
Po načelu dispozicije strank iz 1. in 2. odst. 3. čl. ZPP stranke
prosto razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku in
lahko umaknejo svoj zahtevek, priznajo nasprotnikov zahtevek in se
poravnajo. To pomeni, da lahko stranka (tožnik) prosto umakne svojo
tožbo (zahtevek po določenem pravnem varstvu) in za ta umik ni
potrebna odobritev ostalih tožnikov. Če tožnik umakne tožbo (ne
upoštevajoč pri tem potrebo toženčeve privolitve), se po 3. odst.
193. čl. ZPP avtomatično šteje, da tožba ni bila vložena in da
tožnik, ki je umaknil tožbo, izstopi iz postopka, ki se nadaljuje po
tožbi ostalih tožnikov. Ostali tožniki, ki niso umaknili tožbe,
nimajo niti procesne možnosti niti pravnega interesa, da nasprotujejo
tožnikovemu umiku tožbe, niti da vložijo pritožbo zoper sklep, s
katerim se ugotovi umik tožbe. Ta sklep je samo deklaratornega
značaja. Zato je treba pritožbe ostalih tožnikov zavreči kot
nedovoljene.
ORIGINAL:
Po načelu dispozicije stranaka izraženom u čl. 3. st. 1. i 2. ZPP,
stranke slobodno raspolažu zahtjevima koje su stavile tokom
(parničnog) postupka, one se mogu odreći svog zahtjeva priznati
zahtjev protivnika i nagoditi se. To onda znaći da stranka (tužitelj)
može slobodno i povući svoju tužbu (zahtjev za pružanje određene
sudske zaštite) i za to joj povlačenje nije potrebno odobrenje
ostalih tužitelja. A kada tužitelj povuče tužbu (apstrahirajući ovdje
potrebu pristanka tuženika), po čl. 193. st. 3. ZPP automatski se
smatra da tužba nije bila podnesena i tužitelj koji je povukao tužbu
ispada iz orbite postupka koji se nastavlja po tužbi ostalih
tužitelja. Stoga ostali tužitelji, koji nisu povukli tužbu, nemaju ni
procesnog ovlaštenja, ni pravnog interesa da se protive povlačenju
tužbe drugog tužitelja, niti da izjavljuju žalbu protiv rješenja suda
kojim je utvrđeno da se za takvu tužbu smatra da nije ni bila
podnesena, a koje je rješenje uostalom samo deklarativne naravi.
Dosljedno tome valjalo je odbaciti žalbe ostalih tužitelja kao
nedopuštene.