TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 156/21 – uradno prečiščeno besedilo, 161/21 – popr. in 22/25) je v neskladju z Ustavo. V preostalem 107. člen Zakona o pravilih cestnega prometa ni v neskladju z Ustavo. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz 1. točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka se drugi odstavek 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa še naprej uporablja. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. PRp 305/2019 z dne 16. 1. 2020 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PR 986/2019 z dne 15. 7. 2019 se zavrne.

Iz 27. člena Ustave (domneva nedolžnosti) izhaja, da je posameznika dovoljeno spoznati za odgovornega storitve prekrška samo, če je onkraj razumnega dvoma dokazano, da je očitani prekršek izvršil in da je zanj odgovoren. Drugi odstavek 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa – ki ga je mogoče smiselno razlagati le tako, da rezultat preizkusa z indikatorjem (ki ni merilna naprava, temveč sredstvo za hitro ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku) šteje za zadosten dokaz o stopnji preizkušančeve alkoholiziranosti, pod pogojem, da se preizkušanec s tem rezultatom strinja – je v neskladju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, saj rezultat preizkusa z indikatorjem in preizkušančevo strinjanje s tem rezultatom že na abstraktni ravni (torej neodvisno od okoliščin konkretnega primera) ne zadostita ustavnemu dokaznemu standardu za obsodbo, ob tem pa ni izkazano, da bi bil ta poseg v domnevo nedolžnosti primeren, nujen in sorazmeren za uresničitev ustavno dopustnega cilja. Privilegij zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave se nanaša na vse obdolženčeve izjave testimonialne ali komunikativne narave, tudi na tiste, ki niso očitno obremenilne. Tudi izjave, ki so na prvi pogled razbremenilne ali nevtralne, se namreč lahko uporabijo za utemeljevanje obtožbe. Pomembno pa je, da gre za izjave, ki bi vsaj potencialno lahko služile potrditvi obtožnega očitka; izjave, ki v kazenskem ali prekrškovnem postopku niti hipotetično ne bi mogle biti uporabljene zoper obdolženca, s privilegijem zoper samoobtožbo niso varovane. V tem kontekstu je lahko odločilno, ali je dejstvo, o katerem se obdolženec izjavljaizreka, sploh dosegljivo njegovemu spoznanju. Če namreč posameznik nekega dejstva ne more poznati, njegove potrditve tega dejstva v nobenem primeru ni mogoče šteti kot dokaz, da to dejstvo obstaja. Ker posameznik ne razpolaga z nima zadostnimi zadostnih informacijami in znanjemznanja, da bi lahko potrdil pravilnost pozitivnega rezultata preizkusa z indikatorjem, njegova izjava, da se s takim rezultatom strinja, ni izjava, ki bi lahko kakor koli prispevala k dokazanosti prekrška po 105. členu ZPrCP, zato s privilegijem zoper samoobtožbo ni varovana.