TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti vsakemu od obeh tožencev 1.116,30 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Delničarji lahko neposredno od povzročiteljev škode po 264. členu ZGD-1 uveljavljajo le tisto škodo, ki ne izvira iz škode, ki je nastala družbi, oziroma le tisto škodo, ki jim je nastala, ne da bi hkrati nastala družbi. Ne morejo neposredno uveljavljati refleksne, odsevne škode oziroma škode, ki je le odsev škode, ki je nastala družbi. Kot tipičen primer refleksne škode, ki izvira iz družbi nastale škode, se omenjata znižanje vrednosti delnice in/ali nižja dividenda. Če se navedeno aplicira na d.o.o. gre za nižjo vrednost družbenikovega lastniškega deleža in/ali nižje izplačilo dobička.

Primer, ko uprava družbe sodeluje pri ″izstradanju‶ manjšinskih delničarjev z bilančno politiko družbe (politiko izplačevanja dividend), je povsem različen od očitanega primera sodelovanja uprav pri ″izčrpavanju‶ družbe. Pri ″izstradanju‶ delničarjev z bilančno politiko družba dejansko ustvari dobiček oziroma ni oškodovana, le z bilančnimi operacijami s strani uprave je delničarjem odtegnjeno izplačilo dividend, medtem ko se v primeru izčrpavanja družbe dobiček družbe dejansko zmanjša (ne le bilančno) oziroma se družbo oškoduje.

Določba 264. člena ZGD-1 je del celotnega ZGD-1 in, ker dobesedna razlaga te določbe pripelje do povsem neskladnega in nelogičnega rezultata (npr. do možnosti, da bi morala domnevna povzročitelja škode škodo plačati ne samo zatrjevano oškodovanemu družbeniku, ampak še družbi, ki je primarni predmet varstva po ZGD-1), jo je vsekakor ne samo dopustno, ampak nujno treba dopolniti z ostalimi metodami razlage.