TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Agencije za energijo, št. 213-8/2018-92/442 z dne 18. 10. 2018, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Oskrba z elektriko se zagotavlja po načelu reguliranega dostopa tretje strani do sistema. Uporabnik sistema je dolžan za uporabo sistema elektrike plačati omrežnino, ki je eden izmed virov, namenjenih pokrivanju upravičenih stroškov elektrooperaterjev. Upravičene stroške elektrooperaterjev, omrežnino in druge vire za pokrivanje teh stroškov določi tožena stranka v regulativnem okviru, kot regulator na področju energije.

Tožeča stranka je v izračunu nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja kot eno od postavk upoštevala tudi stroške neupravičenega odjema, torej stroške, ki jih je opredeljeval Akt 2016, medtem ko jih Akt 2018 več ne pozna. Sodišče soglaša s toženo stranko v odgovoru na tožbo, da stroškov napačnih meritev, ki jih prav tako uveljavlja tožeča stranka, niti prej veljavni Akt 2016 niti sedaj veljavni Akt 2018 nista uvrščala med nenadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja, niti pri teh stroških ne gre za neupravičen odjem.

Prvi odstavek 155. člena Ustave RS določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Akt 2018 je splošni akt, kot to določa drugi odstavek 116. člena EZ-1, kar pomeni, da tudi zanj velja opisana prepoved povratne veljave; ker pa ni zakon, pa tudi sicer ne more urejati učinka njegovih posameznih določb za nazaj.