TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki II.5 izreka tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki izplačati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2016 v znesku 194,60 EUR, ji od tega zneska odvesti zakonsko predpisane davke ter prispevke ter ji izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od 10. 12. 2016 dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Bistveno je, da se je tožena stranka sama odločila, da bo stroške za prevoz na delo in z dela obračunavala ter izplačevala delavcem na podlagi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, kar glede na določbo 51. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije in Razlago 51. člena KPKIS v zvezi s 3. točko 1. člena Tarifne priloge 1 (Dodatek št. 7 k KPKIS) predpostavlja, da delavec nima možnosti javnega prevoza. Zato mu mora v skladu z razlago delodajalec povrniti stroške prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine v višini vsakokrat veljavne uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja za vsak poln kilometer razdalje med običajnim prebivališčem delavca in krajem opravljanja dela. Razdalja, za katero se obračuna kilometrina, je najkrajša običajna cestna povezava po javnem cestnem omrežju po dolžini (v km) in ne po času. Glede na navedeno je torej odločilno, da je bila tožena stranka dolžna upoštevati Uredbo v celoti, torej tožniku priznati 0,18 EUR za kilometer, in ne 0,13 EUR za kilometer.