TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo 360 EUR (tako, da se odškodnina zniža iz 1.365,30 EUR na 1.005,30 EUR),

- in v III. točki izreka tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

Stranski intervenient je s svojim ravnanjem prekršil pravilo o prednostni cesti in prav njegovo ravnanje je tisto, ki predstavlja odločilen vzrok za nastalo škodo. Pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan tudi tožnikov soprispevek; tožnik je sicer pravilno pripeljal po glavni cesti, vendar pa je imel možnost, da bi nesrečo preprečil.

Tožnik je v posledici prometne nesreče utrpel blago raztegnitev vratnega mišičja oziroma blag zvin vratne hrbtenice, kar sodi med lahke poškodbe. Ob upoštevanju vseh utrpelih posledic poškodbe je prisojena odškodnina 1.500 EUR, kar predstavlja 1,1 povprečno neto plačo, za to obliko škode, primerljiva z drugimi istovrstnimi primeri iz sodne prakse.

Običajna zaskrbljenost in negotovost za izid zdravljenja, ki preneha v krajšem obdobju, ne predstavlja tolikšnega strahu, da bi ta upravičil prisojo odškodnine iz tega naslova. Drži sicer, da je tožnik lahko utrpel sekundarni strah, da ga je bilo strah, kakšen bo izid zdravljenja. Vendar v tem primeru ne gre za strah, ki bi bil pravno priznan. Tožnik namreč ni uspel dokazati niti, da je bil strah za izid zdravljenja dolgotrajen, niti, da je bil intenziven.