TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Ob ugoditvi zahtevama za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih A. A. in I. I., po uradni dolžnosti pa tudi glede obsojenih B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., J. J. ter M. M., se sodbi sodišč prve in druge stopnje v obsodilnem delu razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V slovenskem kazenskem postopku je prepoved opiranja sodne odločbe na protiustavno ali nezakonito pridobljene dokaze ali njihove »sadeže« (drugi odstavek 18. člena ZKP) absolutna - radikalna, saj gre za temeljno prvino poštenega postopka. V situacijah protiustavnega ali nezakonitega ravnanja državnih organov ni bila nikoli sprejeta utilitaristična (instrumentalna) doktrina izločanja dokazov. Ekskluzija je institut avtonomnega (za razliko od t. i. ancilarnega) položaja kazenskega postopka v razmerju do materialnega kazenskega prava oziroma načela iskanja "materialne" resnice.

Trditveno in dokazno breme, najsi gre za zakonitost pridobitve varovanega osebnega podatka (telefonske številke), s čimer se posega v osumljenčevo pravico do informacijske zasebnosti po 38. členu Ustave, ali za podlago osredotočenja suma zoper določeno osebo, je na strani države, konkretno državnega tožilstva. Če tožilstvu ne uspe izkazati ustavnoskladnega ter zakonitega delovanja policije v predkazenskem postopku, dokaznega bremena ni dopustno prevaliti na (obrambo) obdolženca, saj to pomeni (tudi) kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

Odločanje o izločitvi (ekskluziji) dokazov je neločljivo povezano z uresničevanjem pravice do sodnega varstva zaradi kršitev človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave). Učinkovito sodno varstvo je možno le ob predpostavki, da so ravnanja organov odkrivanja, najsi gre za slovensko ali tujo policijo (zlasti v tajni fazi predkazenskega postopka) jasno, pravočasno in skrbno protokolirana. Če verodostojne protokolacije operativnega ravnanja policije ni, državno tožilstvo še v večji meri tvega, da trditvenemu ter dokaznemu bremenu zakonitega delovanja ne bo moglo zadostiti.

Posplošena izpovedba kriminalista o tem, da policija naj ne bi delovala drugače kot zakonito, ne more zadostiti oziroma nadomestiti dokaznega bremena državnega tožilstva glede okoliščin konkretnega (operativnega ali preiskovalnega) posega v ustavno varovane pravice osumljenca.

Ne drugi odstavek 18. člena ZKP niti 8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP ne utemeljujeta interpretacije, da kršitev privilegija zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave narekuje ekskluzijsko sankcijo le v kazenskem postopku zoper osebo, ki ji je bil privilegij kršen, ne pa tudi v postopkih zoper (z izjavo osumljenca obremenjene) tretje osebe, kjer ima izkoriščanje kršitve ustavnega jamstva procesni pomen. Odločilno je vrednotenje konkretnih okoliščin posameznega primera, zlasti presoja vsebinske (ne)prepletenosti samoobtoževanja v razmerju do obtoževanja drugih.

Praksa Vrhovnega sodišča dopušča uporabo izjem doktrine sadežev zastrupljenega drevesa (neizogibno odkritje, neodvisni vir, zbledeli madež). V procesni situaciji, ko se sicer nakazuje uporaba izjem, vendar pravnomočna sodba o tem vprašanju ne vsebuje razlogov, Vrhovno sodišče obrazložitve ne more in ne sme nadomeščati, saj bi na ta način kršilo pravici obsojencev do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ter do obrambe po prvi alineji 29. člena Ustave. Osvežena argumentacija v tej smeri je mogoča v novem sojenju po razveljavitvi sodbe.

Iz ustaljene in poenotene prakse Ustavnega ter Vrhovnega sodišča izhaja, da so dokazi, ki so bili neodvisno pridobljeni v tuji suvereni državi zoper tam procesirano osebo, dopustni, čeprav procesna oziroma preiskovalna dejanja niso bila opravljena skladno z ureditvijo v ZKP, a pod pogojem, da pri pridobivanju dokazov ni prišlo do kršitev jamstev mednarodnopravnega (konvencijskega) ali ustavnega nivoja. V obravnavani zadevi takšne kršitve ne pri t. i. srbskih niti pri t. i. urugvajskih dokazih niso bile ugotovljene.