TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

 

Pritožnica zmotno meni, da je bila pogodba avtomatično prekinjena že s tem, ko sama kot leasingojemalec ni plačala dveh anuitet oziroma leasing obrokov. Če bi takšna njena razlaga obveljala, bi bil izjalovljen namen poroštva, to pa je prav zaveza poroka, da plača upniku veljavno in zapadlo obveznost njegovega dolžnika, če slednji tega ne bi storil (997. člen ZOR). Šele v primeru neplačila glavnega dolžnika namreč pri poroštvu oživi porokova obveznost do upnika. Drugače povedano: če bi glavni dolžnik kot leasingojemalec redno plačeval svoje obveznosti do leasingodajalca, bi bil porok prost svojih obveznosti iz poroštvenega razmerja z upnikom. Namen poroštva je prav utrditev pogodbene obveznosti glavnega dolžnika in večje varstvo upniku, da bo sprejeta pogodbena obveznost glavnega dolžnika izpolnjena, zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi bila v smislu 4. odstavka 11. člena pogodbe le ta avtomatično prekinjena le v primeru, če tudi porok ne bi plačal obveznosti tožene stranke kot leasingojemalca.