TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper sklep z dne 11. 3. 2024 se zavrne in se v izpodbijani II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 28. 5. 2024 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovor toženke zoper I. in III. točko sklepa o izdani začasni odredbi z dne 11. 3. 2024 zavrne.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Iz sodne prakse je razvidno, da se zavarovanje z začasno odredbo uporablja le za dajatvene zahtevke, vendar pa je zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno z določbami ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Ravno razlaga SEU iz že omenjene sodbe C-287/22 je bila razlog za spremembo sodne prakse, ko se zavarovanje z začasno odredbo dovoli tudi za oblikovalni zahtevek. Za tako zavarovanje pa že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni – zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke.

Vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, nista pravno odločilni. Odločilen je le pogoj težko nadomestljive škode, ki ga je treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.