TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornika obdolženega D.D. in prejemnice koristi T.L. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec in prejemnica koristi sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, in sicer obdolženi D.D. v znesku 144,00 EUR, prejemnica koristi T.L. pa v znesku 50,00 EUR.

Osebe, katerih navzočnost je na glavni obravnavi obvezna, so upravičeni tožilec, obdolženec in zagovornik, če je njegova obramba obvezna, medtem ko je navzočnost prejemnika koristi zgolj fakultativna. V skladu s prvim odstavkom 500. člena ZKP se namreč postopek izvede tudi brez navzočnosti prejemnika koristi, če je bil glede tega opozorjen. Kadar se glavna obravnava opravi brez oseb, katerih navzočnost je fakultativna, ne gre za kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izpodbijana sodba ima namreč razumno pravno utemeljitev ter vsebuje konkretne razloge o vseh bistvenih sestavinah sodbe, medtem ko zakon posebej ne določa notranje zgradbe obrazložitve sodbe oziroma v kakšnem vrstnem redu sodišče obrazloži posamezna dejanska in pravna vprašanja. Slednje je namreč stvar subjektivnega pristopa predsednika senata oziroma sodnika posameznika.

Zakonska znaka kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, protipravna premoženjska korist in premoženjska škoda, sta namreč predpisana alternativno, ne pa kumulativno, kar pomeni, da je za obstoj očitanega kaznivega dejanja (ob izpolnitvi ostalih zakonskih znakov) potrebna bodisi protipravna premoženjska korist bodisi premoženjska škoda.

Dejstvo, da mora storilčev naklep obsegati tudi poseben namen, pomeni, da pride pri takem kaznivem dejanju izmed zakonsko določenih oblik krivde v poštev le direktni naklep oziroma ugotovitev, da se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je s (s točno določenim namenom) tudi hotel storiti. Namen storilca je subjektivni zakonski znak, zato se lahko ugotavlja le na podlagi okoliščin konkretnega primera, kar pomeni, da je treba iz primera izluščiti dejstva, ki onkraj razumnega dvoma, omogočajo argumentiran logično-izkustveni sklep, da je storilec v konkretnem primeru ravnal s točno določenim in v zakonu opredeljenim namenom.

Klientelizem predstavlja izkoriščanje različnih oblik znanstev. Gre torej za pojav zvez in poznanstev ter neformalnih mrež, pri čemer so problematične tiste, kjer so odnosi med udeleženci netransparentni in so posledica prikritega načina poslovanja.

Pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 je pravno zavarovana vrednota gospodarsko poslovanje, pravno zavarovana dobrina pa vestnost in poštenje pri gospodarskem poslovanju.

Zloraba položaja kot zakonski znak očitanega kaznivega dejanja torej pomeni zlorabo pooblastil, ki izhajajo iz položaja storilca pri gospodarskem subjektu in ki imajo podlago v predpisih, splošnih aktih ali v odločitvah upravljalskih organov, storilec pa zlorabi svoj položaj tako, da dejanj, za katera je sicer pooblaščen, ne opravi v skladu z njihovim namenom oziroma v skladu z interesi gospodarske družbe.

Za člane organov vodenja in nadzora velja strožja skrbnost in odgovornost vestnega in poštenega gospodarstvenika, torej strokovnjaka, poznavalca poslov, ki jih vodi. Vsekakor gre za strožjo stopnjo skrbnosti, ki se nanaša na usposobljenega in v poslih vodenja veščega človeka (profesionalca).