TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Stališče tožnika, da podlage za ugotavljanje prihodkov ni, ker najemnine dejansko ni zaračunaval, je zmotno. Po določbi 3. odstavka 10. člena ZDDPO se pri ugotavljanju prihodkov upoštevajo transferne cene s povezanimi osebami, vendar najmanj do višine povprečnih tržnih cen. Upoštevajo se torej cene, ki bi veljale, kolikor bi bila pogodba sklenjena pod normalnimi tržnimi pogoji, torej prav prihodki, ki jih zavezanec v razmerju s povezano osebo dejansko ne doseže. Od tako ugotovljenih prihodkov pa se tožniku utemeljeno in skladno z ZPD in ZDDV obračuna in naloži v plačilo davek na promet storitev oziroma DDV.

Tožnik terjatev ni izkazal s predpisano evidenco - popisom terjatev in mu odpisa že iz tega razloga ni mogoče priznati. Ker predstavljajo ostali podatki in navedbe v zvezi s terjatvami (izdani računi in drugo) le posreden dokaz o obstoju terjatev, so njegove navedbe o uničenju računov, ki so bili podlaga za odpis, brezpredmetne.

Oseba, ki se mora registrirati za DDV na podlagi zakona, je „davčni zavezanec“, ki mora plačati davek od vsega opravljenega prometa blaga oziroma storitev, pri čemer ni pomembno ali je vpisana v register zavezancev za DDV ali ne. Neregistrirana oseba namreč ni izključena iz sistema DDV le zato, ker se za vpis ni prijavila. Takšna oseba pa ne sme izdati računov z izkazanim DDV, zato prejemnik računa ne more odbiti oziroma zahtevati vračila vstopnega DDV.