TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Sodna praksa pravi, da bi bilo v nasprotju z načelom dispozitivnosti od zakoncev zahtevati, da morajo z zahtevkom za ugotovitev obsega skupnega premoženja zajeti vse skupno premoženje; da sodišče lahko strankam zagotovi pravno varstvo le na njihovo zahtevo, in sicer v obsegu zahtevka; da pravnomočna odločitev, da določena stvar spada v skupno premoženje, ne pomeni pravnomočne odločitve o obsegu skupnega premoženja in zato ne preprečuje nove pravde za ugotovitev, da še druga stvar spada v skupno premoženje ter da lahko tožena stranka glede premoženja, ki ga tožeča stranka s tožbo ni zaobsegla, vloži nasprotno tožbo in na ta način doseže obravnavanje skupnega premoženja kot celote.

Sodna praksa je v času vložitve nasprotne tožbe in odločitve sodišča prve stopnje omogočala delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, če je nasprotnik stranke, ki je delitev predlagal, s tem soglašal ali če so obstajale druge posebne okoliščine, na primer, če so bile stvari iz skupnega premoženja po namenu ali svoji naravi namenjene le enemu zakoncu, če je eden od zakoncev skupno premoženje že odsvojil in podobno.