TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijan sklep glede obdolženega Ivana Mikovića v točki I/2, razveljavi;

v preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Določbo prvega odstavka 5. člena ZOPOKD je po oceni višjega sodišča potrebno razlagati in razumeti na način, da se ta nanaša na primere, ko je za storilca kaznivega dejanja na primer ugotovljena neprištevnost ali da je sicer podana kakšna okoliščina, ki izključuje njegovo krivdo. Iz navedenih razlogov tudi v tem delu navedbam pritožnika ni moč slediti, ker so se izkazale za neutemeljene.

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča o akcesorni naravi pomoči pri kaznivem dejanju, ki dejansko kazenskopravno "oživi" šele, ko je kaznivo dejanje izvršeno ali vsaj poskušano. Dejanja pomoči so izven kroga v zakonu določenih ali naravnih izvršitvenih dejanj in objektivno pomenijo le podporo, omogočanje, olajševanje, pripravljanje kaznivega dejanja in podobno. Ravnanja pomoči so po subjektivni plati sodelovanje pri tujem, ne pri lastnem kaznivem dejanju. Pomagačeva ravnanja niso vzrok nastale prepovedane posledice v kazenskopravnem pomenu vzročne zveze. Kriterij za razmejitev dajanj pomoči od ravnanj, ki tega pomena nimajo, je predvsem objektiven in šele, ko kakšno ravnanje objektivno pomeni podporo in omogočanje storilcu uresničevanje kaznivega dejanja, se lahko v presojo pritegnejo tudi subjektivni elementi pomoči, to pa pomeni določeno povezanost med pomagačem in storilcem ter pomagačev naklep, ki mora vedeti, da pomaga pri določenem kaznivem dejanju. Ker v obravnavanem primeru - vsaj za zdaj, ni podan utemeljen sum, da naj bi obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje, pri katerem naj bi mu pomagala obdolžena B. B. in C. C., že iz tega razloga ne more biti vzpostavljena kaznivost očitanih jima ravnanj kot pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja, za katero ni podan utemeljen sum storitve le-tega.