TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Dejstvo, ki ga ni mogoče prezreti, je, da tožena stranka pred 15.11.1993 ni imela dokončnega sklepa, ki bi tožnico uvrščal med trajno presežne delavce. Zato tudi pomeni določba v pogodbi o zaposlitvi, da se sklepa za čas, dokler ne bo končan postopek ugotavljanja trajnih presežkov oz. ne bo potekel odpovedni rok po sklepu z dne 12.11.1993, tako spremembo delovnega razmerja, ki je drugi odstavek 135. člena ZDR ne dopušča. Brez predhodnega dokončnega sklepa o trajnem presežku, taka določba nedvomno pomeni delovno razmerje za določen čas, in že vnaprejšen delavčev pristanek na soglasje o uvrstitvi med trajno presežne delavce. Zato je pravilen zaključek sodišča, da pogodba o zaposlitvi s tako določbo, ki je bila ponujena tožnici v podpis, ni v skladu z zakonom.

Pri ugotavljanju kriterijev je treba za določitev delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, v obdobje delovnih izkušenj na delovnem mestu, tudi ob upoštevanju določb pravilnika tožene stranke o kriterijih in merilih za ugotavljanje presežnih delavcev, vštevati čas, ko je bila tožnica izven dela. Že izpodbijana sodba pravilno poudarja, da so bile tožnici s sodno odločbo priznane vse pravice iz delovnega razmerja tudi za nazaj. Ker v tem primeru ne gre za ugotavljanje delovnih izkušenj z namenom dokazovanja pridobljenega stokovnega znanja in sposobnosti za opravljanje dela (v takem primeru bi v določenih, ne pa v vseh primerih, lahko bilo tudi drugače), je tak zakjuček edino možen in tudi v skladu z veljavnimi predpisi.

Vsako drugačno stališče bi pomenilo, da je delavec zaradi nezakonitega ravnanja na strani delodajalca prikrajšan pri svojih pravicah, to pa ni v skladu s pozitivnimi delovno pravnimi predpisi, še manj pa je v skladu s teoretično logiko delovnega prava, saj ta skuša na takšen ali drugačen način odpraviti predvsem možnosti tovrstnih nepravilnosti.