TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija zoper sklepa sodišča prve stopnje Pg 442/2009-15 z dne 21. 6. 2010 (o dopustitvi stranske intervencije prve intervenientke) in Pg 442/2009-25 z dne 7. 1. 2011 (o dopustitvi stranske intervencije druge intervenientke) se zavrže.

Reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za (novo) končno odločbo.

Sodišče druge stopnje je svojo sodbo oprlo na izpovedbi prič, ki nista bili dokazno ocenjeni v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje je brez obravnave (na podlagi spisa, konkretno prepisa zvočnega posnetka o zaslišanju prič) ugotovilo dejstva, katerih sodišče prve stopnje ni ugotovilo in nanje ni oprlo svoje sodbe. Za takšno postopanje pa ni imelo podlage v 355. členu ZPP niti v tretji alineji 358. člena ZPP, saj pri zaslišanju prič ni šlo za posredno izveden dokaz (pisno izjavo prič iz 236.a člena ZPP), temveč za neposrednega (239. člen ZPP). Takšna dopolnitev postopka (ko je pritožbeno sodišče iz izpovedi prič izdvojilo pravno pomembna dokazna dejstva) bi bila (po presoji Vrhovnega sodišča) dopustna le na pritožbeni obravnavi, saj bi bila strankam le na ta način zagotovljena neposrednost, pa tudi možnost izjavljanja in ustnega obravnavanja.

Zaradi nerazpisa obravnave pred sodiščem druge stopnje je bilo onemogočeno tudi učinkovito uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče druge stopnje (in ki je bilo podlaga za uporabo materialnega prava), namreč kot tako ni moglo biti predmet revizijskega preizkusa.