TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojeni D. V.

oprosti obtožbe,

da si je samovoljno vzel pravico, za katero je mislil da mu pripada, s tem,

1. da je dne 3. 6. 2011 samovoljno zasedel stanovanje št. 5 v stanovanjski hiši na naslovu V., stanovanje je bilo v solasti zasebnih tožilcev S. B. do 1/2-ice in I. B. do 1/2-ice, tako da je zamenjal ključavnico na vhodnih vratih stanovanja,

2. da je ponovno dne 14. 6. 2011 samovoljno zasedel stanovanje št. 5 v stanovanjski hiši na naslovu V., ki je bilo od 7. 6. 2011 v lasti zasebne tožilke N. B., tako da je ponovno zamenjal ključavnico na vhodnih vratih stanovanja,

s čimer naj bi storil dve kaznivi dejanji samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika.

II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se zasebni tožilci S. B., I. B. in N. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotijo na pravdo.

III. Na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku so zasebni tožilci S. B., I. B. in N. B. dolžni povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obsojenca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom.

Za presojo, ali je kaznivo dejanje samovoljnosti storjeno, mora biti pravica (ali domnevna pravica), ki naj bi si jo obdolženec samovoljno vzel, v opisu dejanja konkretno opredeljena. Šele taka konkretizacija opisa omogoča zaključek ali je obsojenec tako pravico dejansko imel (oziroma je le mislil, da jo ima) in ali je šlo za samovoljno vzetje take pravice.