TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnica že v osnovi nima prav, da bi jo moral organ pozvati kot stranko v postopku pred izdajo odločbe z dne 28. 6. 1995 na podlagi prvega odstavka 60. člena ZDen (ta je določal, da je stranka v postopku za denacionalizacijo med drugim tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka), bi pa lahko tožnica uveljavljala vstop v postopek, če bi menila, da je to treba zaradi varovanja njenih pravic oziroma pravnih koristi.

Ničnostnega razloga ne predstavlja dejstvo, da je odločbo o vračilu nepremičnine z dne 28. 6. 1995 izdal stvarno nepristojen (upravni) organ. V 54. členu ZDen so določeni upravni organi, pristojni za odločanje o zahtevkih za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi, navedenimi v 3. in 4. členu ZDen. Iz te določbe, kot tudi iz naslednjih določb, ki se nanašajo na pristojnost pri odločanju, ne izhaja, da bi morebitna kršitev pristojnostnih pravil med upravnimi organi pomenila takšno kršitev postopka, ki pomeni ničnost odločbe. To posredno potrjuje tudi 1. točka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v katerih sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. V obravnavanem primeru pa nedvomno ne gre za denacionalizacijsko zadevo, ki bi jo moralo obravnavati sodišče (npr. okrajno sodišče v nepravdnem postopku o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena tega zakona – 56. člen ZDen) oziroma za zadevo, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.