TFL Vsebine / TFLGlasnik

Ko ob koncu leta delamo obračune na vseh področjih in gledamo, kaj smo v iztekajočem se letu dosegli, so to po navadi lepi občutki, še zlasti če smo sledili ciljem, ki smo si jih zastavili v začetku leta. Podjetniki lahko svoj uspeh merimo (tudi) v bilancah, osebno pa v marsičem: morda smo napredovali v službi, izboljšali odnose z bližnjimi, morda prenehali kaditi, se začeli ukvarjati s športom ali pa smo z nekaj spremenjenimi potezami pri lastnem ravnanju prišli do novih ljudi in dobili občutek zadovoljstva in sreče.

Saj vem, sliši se enostavno, a v resnici ni tako. Veliko truda je potrebnega za vsak najmanjši premik, da postane potem navada. In da se to zgodi, ga je treba ponavljati znova in znova ter ga ozavestiti in vsaditi v lasten DNK tudi za prihodnje generacije.

Zakaj to pišem? Ker bo veliko truda potrebnega tudi za spremembo te slovenske paradigme, ko enostavno ne gre in (še) vedno ne gre, da bi znali biti ponosni kot narod. Še vedno imamo razlago v smislu: ja, Hrvati to res znajo, mi nismo taki, ipd.

Povod za ta razmislek je Luka Dončić in rojstvo njegove druge deklice ter predvsem odločitev, da se bo to zgodilo v Sloveniji.

Saj je jasno, da bi se lahko porod zgodil v ZDA, mnogo lažje bi bilo, verjetno tudi najboljšega osebja ne bi bilo težko dobiti in še dolgemu letalskemu poletu bi se izognili. A ne, odločila sta se, da se bo ta veseli dogodek zgodil v Sloveniji. Luka je celo izpustil dve tekmi v ligi NBA, ki v svetovnem merilu nekaj štejeta, in priletel v Slovenijo, da je stal ob strani svoji dragi. Pa mislite, da je to kar nekaj? Kolikokrat sem zdaj že sama v tem kratkem tekstu omenila Slovenijo? In bila je omenjena na vseh naslovnicah svetovnih medijev. Zaradi tega dogodka. Kako pa so se odzvali slovenski mediji? Kako slovenska politika?

Če bi bila ministrica za zdravje, bi se javno zahvalila za zaupanje in povedala, da si ga slovensko zdravstvo vsekakor zasluži, podobno bi lahko storil premier. Če nista tega naredila iz spoštovanja, bi si s tem zagotovo pridobila politične točke na zelo enostaven način, ki bi bil celo mnogo bolj avtentičen v primerjavi z drugimi poskusi zadnjega časa.

Ampak za kaj gre? Pustimo ob strani malce pikrosti, bolj gre za ponos, da smo pomembni, da je Slovenija pomembna in da če že sami ne verjamemo čisto v to, nam je to pokazal Luka Dončić. Morda večina vidi njegov denar in avtomobile, ki bi jih lahko imel še v večkratnikih. Ko prideš na to raven, materialne stvari niso več tako pomembne, kot morda to vidi povprečen človek. A pomembno je nekaj drugega: to, kar imaš v srcu. In on to ima. Slovenijo. Slovenijo ima povsod na prvem mestu. Ponosen je na to in to ves čas pripoveduje vsemu svetu. Tudi ko se vrača na svoj Krk in ko se odloči, da se bo njegovo dete rodilo v Sloveniji. To je ta ponos.

Draga Slovenija, dragi vsi, res si v prihodnjem letu za vse nas želim, da vedno in povsod, na vsakem koraku in z vsakim dejanjem sporočamo: seveda sem super, seveda mi je uspelo, saj sem (smo) iz Slovenije! Srečno 2026, Slovenija, naj se ti zgodi ta DNK-jevski premik ljudstva!