TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 6.113,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 414.161,00 SIT od 26. 6. 2006 do 31. 12. 2006, od 1.728,26 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, od 1.050.904,00 SIT od 26. 6. 2006 do 31. 12. 2006 in od 4.385,34 EUR od 1. 1. 2007 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške."

2. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 183,45 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh.

 

Ni se mogoče strinjati z razlogi prvostopenjskega sodišča, češ da pred zaključkom prekrškovnega postopka tožnik ni mogel vedeti, da ni dolžan plačati oziroma da je vse do sedaj, ko je dokazal, da njegova alkoholiziranost ni bila vzrok za nesrečo, tudi bil dolžan plačati. Tožniku so bile vse okoliščine prometne nesreče znane. Odločba sodnika za prekrške v ničemer ne zavezuje pravdnega sodišča. Tožnik je imel možnost v pravdi, pred katero ga je toženka z opomini pozivala k plačilu, dokazati isto, kar je dokazoval v tej pravdi. Nevarnost plačila zamudnih obresti ni sila v smislu 191. čl. OZ. Zato bi moral tožnik ob plačilu regresa toženki izjaviti, da si pridržuje pravico plačano terjati nazaj, tudi če je sam pri sebi čakal na odločbo sodnika za prekrške. Celo v tem primeru je lahko računal z možnostjo, da bo ta zanj ugodna. Ker tega ni storil, nima pravice tistega, kar je plačal, terjati nazaj. Neupravičene pridobitve tožene stranke torej ni, saj velja načelo volenti non fit iniuria.