TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornika obsojenega K.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni K. K. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i obtožbe po zasebni tožbi A.G., ker je dne 11.7.2001 okoli 16. ure v prodajalni v Radečah obtožil zasebno tožilko z besedami, da je "vzela 30.000,00 SIT", to pa je nato zopet povsem neutemeljeno ponovil še dne 13.7.2001 okoli 8.30 ure v stanovanjsko poslovnem objektu ..., ko je zopet vpil in obtožil zasebno tožilko da "mu je vzela 30.000,00 SIT";

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ.

Zasebna tožilka mora povrniti potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

Kaznivo dejanje razžalitve (169. člen KZ) je mogoče storiti z izražanjem negativne ali podcenjujoče vrednostne sodbe o drugem ali z izrekanjem, pa tudi z raznašanjem žaljivih dejstev, ki ne pomenijo vrednostne sodbe. V vseh navedenih primerih mora biti žaljivost objektivno podana, storilec pa se mora zavedati, da je tisto, kar trdi, objektivno žaljivo in da utegne prizadeti čast in dobro ime drugega; namen razžalitve ni sestavina naklepa.

Pravnomočna sodba napačno ocenjuje obstoj okoliščine, ki izključuje protipravnost, saj zgolj način izražanja, ne utemeljuje pravnega sklepa, da je obsojenec objektivno žaljive besede, izrečene pri varstvu upravičenih koristi, izrekel z namenom zaničevanja.