TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se:

- izpodbijana 1. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0006 Ig 2004/07101 z dne 19. 4. 2006 v I. odstavku izreka razveljavi še za glavnico in obresti v skupnem znesku 6.033,36 EUR ter izvršilne stroške v višini 147,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 35.396,00 SIT od 17. 5. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 147,70 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila in se tudi v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne;

- 3. točka izreka izpodbijane sodbe razveljavi;

- 4. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 8-ih dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 463,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8-ih dneh plačati stroške pritožbenega postopka v višini 370,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi smiselno podala ugovor zastaranja, v pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2009 pa je konkretizirano navedla, da bi v skladu z določbo 32. člena CMR konvencije tožeča stranka tožbo vložila pravočasno le, če bi jo vložila v roku 15-ih mesecev od sklenitve prevozne pogodbe. Tožeča stranka je v odgovor na te navedbe tožene stranke navedla zgolj, da je bil postopek sprožen pravočasno, v skladu z veljavno zakonodajo. Takšen ugovor pa je po presoji pritožbenega sodišča povsem nekonkretiziran. Daljši, triletni zastaralni rok, ki pomeni lex specialis v razmerju do splošnega enoletnega zastaralnega roka po 32. členu CMR konvencije, je v konkretnem primeru v interesu tožeče stranke, zato bi morala tožeča stranka zatrjevati, da je šlo za namerno kršitev ali za malomarnost tožene stranke, ki je po zakonu pristojnega sodišča izenačena z namerno kršitvijo. Ker tožeča stranka tega ni zatrjevala, sodišče prve stopnje teh pomanjkljivih trditev tožeče stranke ne bi smelo nadomestiti s smiselno interpretacijo trditev tožene stranke, iz katerih naj bi izhajalo, da je ta iz različnih razlogov plačilo zavestno in namerno odklanjala. Sodišče prve stopnje je pri uporabi triletnega zastaralnega roka zmotno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, s tem pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo.