TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Prvo sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je ugodilo zahtevku tožeče stranke, vendar ob pogoju, ki ga je postavil toženec v svoji nasprotni tožbi, se pravi, da mu mora tožeča stranka ponuditi ob izselitvi iz obravnavanega stanovanja stanovanje v P., ki ga je zasedal poprej. Sodišče bi moglo "izolirano" obravnavati le tožbeni zahtevek tožeče stranke, če mu tožena stranka ne bi oporekala s trditvijo, da je pred preselitvijo imela stanovanjsko pravico na stanovanju istega stanodajalca. Če ne bi bilo takšnega ugovora bi sodišče tudi lahko, če bi bili izpolnjeni vsi pogoji, razsodilo, da se mora toženec izseliti, ker pač zaseda stanovanje brez pravnega naslova. Čim pa je bil podan takšen ugovor bodisi samostojno, bodisi z nasprotno tožbo, pa je sodišče moralo reagirati nanj in tožbenemu zahtevku le delno ugoditi s tem, da tožencu, če naj pride do izselitve, ponudi stanovanje, ki ga je zasedal poprej.

Ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke ni podan, pa naj se uporabijo predpisi zakona o stanovanjskih razmerjih ali predpisi stanovanjskega zakona. Po prvem je lahko, če je šlo za protizakonito vselitev, zahteval izpraznitev stanovanja stanodajalec (četrti odstavek 50. člena ZSR), in to je bil po zakonu o sredstvih in financiranju JLA vojaški organ JLA. Stanodajalske pravice oziroma pravice razpolaganja z vojaškimi stanovanji pa so po prvem odstavku 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z razglasitvijo tega zakona (25. člen UZITUL) prešle 25.6.1991 na tožečo stranko. Po SZ, ki daje aktivno legitimacijo za izpraznitveno tožbo lastniku stanovanja (58. člen SZ), pa je tožeča stranka z uveljavitvijo tega zakona (19.10.1991 - 160. člen SZ) postala lastnica na podlagi 111. člena SZ, ker je, kot je bilo omenjeno, na podlagi ustavnega zakona pridobila pravico razpolaganja z njim in torej tudi pravico uporabe.