TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Iz citirane odločbe izhaja, da je Javni sklad pravni interes za vstop na upnikovo mesto pridobil v trenutku, ko je izpolnil tujo (dolžnikovo) obveznost iz temeljnega posla (kreditne pogodbe). Da je to storil s plačilom na podlagi garancij, pomeni le način izpolnitve obveznosti, ki je bila njegova lastna obveznost (le) znotraj garancijskega razmerja. Po stališču VS RS je pravni interes Javnega sklada za plačilo obveznosti izhajal iz dolžniku danih garancij, ki so ga zavezovale k izpolnitvi pod določenimi pogoji. Javni sklad je z izpolnitvijo dolžnikove obveznosti v dogovorjeni višini po samem zakonu vstopil v položaj dotedanjega upnika - postal je singularni naslednik upnikovih pravic in obveznosti do dolžnika. Pri tem pa se dolžnikova obveznost po vrsti (vsebini) in obsegu ni spremenila, še vedno jo je dolžan izpolniti, a ne več prvotnemu upniku, ampak njegovemu singularnemu nasledniku (Javnemu skladu). Učinek subrogacije je prehod glavne in stranskih terjatev od prvotnega upnika na tretjega. Tretji (novi upnik) pravico do izterjave tistega, kar je izpolnil prejšnjemu upniku, pridobi na izveden način.

Ker torej ne gre za izvirno pravico novega, ampak za izvedeno pravico prvotnega upnika, v katero vstopi izpolnitelj, ima dolžnik proti novemu upniku vse ugovore, ki jih je imel zoper prvotnega upnika, tudi ugovor zastaranja. Z vstopom novi upnik prevzame terjatev z isto vsebino, kot je bila v razmerju med prvotnim upnikom in dolžnikom. To pa pomeni, da zastaralni roki po prehodu terjatve tečejo naprej, zato mora oziroma bi moral Javni sklad, ki je obveznost izpolnil (v obravnavani zadevi zanj tožnica), zahtevati izpolnitev obveznosti v roku, ki je določen za zastaranje temeljne obveznosti - t.j. obveznosti iz Pogodbe o kreditu.