TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-149/2013/46 (1312-02) z dne 16. 5. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Celovitejša presoja - zunanje (ne)konsistentnosti - bi bila v konkretnem primeru potrebna, ker je ocena notranje (ne)konsistentnosti v pretežnem delu neustrezna in ker tožnik ni navajal takšnih okoliščin preganjanja, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, kot je ustavnopravni standard za uporabo rednega postopka in dokaznega bremena toženke opredelilo Ustavno sodišče RS v svoji praksi. Pristojni organ mora tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca.

Iz dokazne ocene toženke ni razvidno, zakaj zaradi dejstva, ker se je tožnik lahko zaposlil v lastnem podjetju, zaradi tega ni možno, da bi bil potencialna žrtev iranskega režima. Pri čemer v postopku niti ni bilo razčiščeno, v katerem časovnem obdobju se je tožnik zaposlil v lastnem podjetju (torej še preden so se začele njegove težave v Iranu ali po tem).

Toženka ocene ni izpeljala iz poznavanja razmer v Iranu, ampak izključno iz percepcije in doživljanja slovenske uradne osebe v tamkajšnje dogodke, zaradi česar sodišče takšne ocene ne more sprejeti kot dovolj kakovostne in zakonite. Toženka pa je tudi pavšalno in brez dejanske podlage zaključila, da ne verjame trditvam tožnika o vsakodnevnem pretepanju in le enem obroku dnevno v času pripora, ki naj ne bi pustile vidnih posledic, razen nekaj podplutb in bolečin, ki jih je tožnik zdravil zgolj z analgetiki. Zgolj na podlagi dejstva, da tožnik v vsem tem času ni iskal zdravstvene pomoči in rehabilitacije, namreč ni mogoče zaključiti, da tožnikove trditve o vsakodnevnem pretepanju v času pridržanja ne držijo.

Toženka bi z vidika ugotavljanja pogojev za status begunca, kot tudi z vidika pogojev za subsidiarno zaščito morala pridobiti poročila o stanju v Iranu in presoditi poročila, ki jih je tekom postopka predložil oziroma se nanje skliceval tožnik, in sicer v povezavi z okoliščinami, ki jih je navedel tožnik. Šele na tej podlagi bi lahko z zadostno stopnjo zanesljivosti ocenila tožnikovo (ne)verodostojnost in pogoje za status begunca in za subsidiarno zaščito.