TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v osmih dneh od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 514,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Tožeča stranka je trdila in izkazala, da je iz celotnega sklopa ravnanj tožnika, storjenih v obdobju pred začetkom stečajnega postopka, razvidno, da so bila obravnavana nakazila eden od načinov, s katerim je skrival svoje premoženje pred svojimi upniki. Tožeča stranka je torej tako utemeljevala, da so bile s predmetnimi nakazili kršene določbe 39. in 40. člena OZ. Pravila obligacijskega prava določajo, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago, če te ni oziroma je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti v zvezi s prvim odstavkom 39. člena OZ). Neodplačna pogodba pa je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ). Tožeča stranka je torej trdila in izkazala, da je bil namen oziroma razlog predmetnih nakazil skrivanje premoženja pred upniki, da je imela navedena obveznost nedopustno podlago oziroma je bila sklenjena z nedopustnim nagibom. Sodišče prve stopnje je zato terjatev tožeče stranke pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ, ki določa, da mora v primeru, če je pogodba nična, vsaka stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan in ima na podlagi pravila o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.

Po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovitev, da je z nakazilom prišlo do nedopustnega izigravanja tretjih oseb, to je upnikov, torej do kršitve pravil obligacijskega prava, za uspeh s pritožbo ne zadošča pritožbena navedba tožene stranke, da zaradi predmetnih nakazil s strani enega zakonca drugemu zakoncu niso bila kršena pravila, ki urejajo premoženjski režim med zakoncema. Tožena stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branila z navedbo, da so bili navedeni zneski porabljeni za plačevanje stroškov gradnje hiše, vendar pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da tega dejstva ni dokazala, česar s pritožbo ne izpodbija. Svoje navedbe, da naj bi šlo za ravnanje v okviru zakonsko dopustnega razpolaganja s skupnim premoženjem, torej tožena stranka ni izkazala. Po presoji pritožbenega sodišča zato ne drži pritožbena navedba, da toženi stranki ni bilo treba dokazati, zakaj je porabila denar, saj je bilo, po tem, ko je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj kondikcijskega zahtevka, na toženi stranki trditveno in dokazno breme za ugovor, da so nakazila predstavljala zakonsko dopustno razpolaganje s skupnim premoženjem.

Kot določa zakon, sodišče na dolžnikov predlog omeji dovoljeno izvršbo tako, da se opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve (drugi odstavek 34. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Tožena stranka takšnega predloga, v katerem bi določno navedla, na katera sredstva oziroma predmete izvršbe naj sodišče omeji dovoljeno izvršbo, ni podala. V svojem predlogu bi namreč morala tožena stranka določno navesti, na katere predmete oziroma sredstva naj bi sodišče omejilo dovoljeno izvršbo, saj bi sodišče le na podlagi konkretnega predloga tožene stranke lahko ugotovilo, če ti zadoščajo za poplačilo terjatve, tožeči stranki pa bi bilo zgolj ob določno podanem predlogu omogočeno, da se o njem izjavi. Trditve same tožeče stranke, podane v dosedanjem postopku v zvezi z vrednostjo prenesenega premoženja za takšno omejitev ne zadoščajo, nenazadnje pa ima po zakonu dolžnik pravico, da izmed več predlaganih sredstev oziroma predmetov zavarovanja, sam izbere tiste, na katere bo zavarovanje omejeno. Prav tako pa tudi ni mogoče spregledati, da je tožena stranka tekom postopka že razpolagala z določenim premoženjem, zaradi česar izdanega sklepa o zavarovanju ni mogoče izvršiti v celoti, kar bi bilo pri obravnavanju predloga za omejitev predmetov oziroma sredstev zavarovanja prav tako treba upoštevati. Takšnega predloga, ki bi bil v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZIZ, torej tožena stranka v dosedanjem postopku ni vložila, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je le pavšalno navrgla ugovor nesorazmernosti