IZREK
Četrti, peti in šesti odstavek 143. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 - ur. p. b., 2/04, 36/04 - ur. p. b., 52/07, 73/07 - ur. p. b. in 45/08) se razveljavijo.
Do drugačne zakonske ureditve se vročanje v primerih, na katere se nanaša ta odločba, opravlja na način, kot izhaja iz 22. točke obrazložitve te odločbe.
EVIDENČNI STAVEK
Izpodbijani določbi Zakona o pravdnem postopku vzpostavljata fikcijo vročitve na formalno prijavljenem prebivališču (naslovu za vročanje), čeprav naslovnik tam dejansko ne biva oziroma je neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece. Z izpodbijano zakonsko ureditvijo je zakonodajalec želel zagotoviti učinkovito sodno varstvo tožnika oziroma upnika, po drugi strani pa je dopustil možnost, da je nasprotna stranka (toženec oziroma dolžnik) dejansko prikrajšana za pravico do sodelovanja v postopku. Ker izpodbijani določbi vzpostavljata fikcijo vročitve na formalno prijavljenem prebivališču (naslovu za vročanje), čeprav naslovnik tam dejansko ne biva, ni realno pričakovanje, da se bo naslovnik s pisanjem pravočasno seznanil in da bo dejansko lahko izkoristil pravico do izjave v postopku.
Po oceni Ustavnega sodišča uresničitev tožnikove pravice do učinkovitega sodnega varstva ne pretehta nad pomembnostjo s posegom prizadete pravice toženca do izjave v postopku. Zato po presoji Ustavnega sodišča izpodbijana zakonska ureditev pomeni prekomeren poseg v toženčevo pravico iz 22. člena Ustave.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.