TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2597/2021/4 (122-20) z dne 24. 9. 2021 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Ni mogoče sklepati, da je tožnik jasno, torej tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža, z besedami posredoval svoj namen, da bo pobegnil. Presoja vseh okoliščin, iz katerih je po stališču tožene stranke razvidno, da je tožnik begosumen, pa po naravi stvari ne more nadomestiti tožnikovega jasno izraženega namena glede zapustitve Republike Slovenije. Namen zapustiti državo po presoji sodišča tudi sicer ni izkazan s tožnikovim ravnanjem, ki mu ga očita tožena stranka, in sicer, da ni nemudoma zaprosil za mednarodno zaščito, da so ga našli v kamnolomu v Črnem Kalu in da je pred policijo za ciljno državo navedel Italijo. S tem v zvezi je treba poudariti, da je bil tožnik šele ob vložitvi prošnje prvič uradno opozorjen na posledice samovoljne zapustitve Republike Slovenije. Zato drži tožbeni očitek, da tožena stranka ni presojala utemeljene nevarnosti tožnikovega pobega ob upoštevanju navedene odločilne okoliščine – da je tožnik šele po prijetju zaprosil za mednarodno zaščito in ga je pristojni organ komaj takrat opozoril na posledice samovoljne zapustitve Republike Slovenije.

Po presoji sodišča je bilo v obravnavani zadevi v zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zmotno uporabljeno materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko ni jasno izrazil namena glede zapustitve Republike Slovenije in nevarnost pobega ni ustrezno (zakonsko) opredeljena, ni zakonske podlage.