TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba (I., V. in VI točka izreka izpodbijane sodbe) potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke se v delu, v katerem se izpodbija II. točka izreka izpodbijane sodbe zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke se v delu, v katerem se izpodbija III. točka izreka izpodbijane sodbe zavrže.

IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Razmerje med otroci in njihovimi starimi starši je pravno varovano po tretjem odstavku 53. člena Ustave, iz katerega izhaja tudi dolžnost države, da varuje družino. Vsebinsko enaka obveznost izhaja iz pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP, kar potrjuje tudi sodna praksa ESČP. To pomeni, da je že z vidika ustavnih določil treba varovati pravico otrok do starih staršev, pa tudi pravico starih staršev do otrok in to ne le pred posegi države (v smislu ustavne pravice negativnega statusa), temveč skladno z Ustavo tudi z aktivnim ravnanjem in skrbjo državnih organov. To razmerje pa je drugačno kot razmerje med starši in otroci in uživa manjšo stopnjo pravnega varstva.

Razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki (oziroma med mladoletnimi otroci in njihovimi bližnjimi sorodniki) lahko nastane in obstoji tudi brez predhodno izdanih pravnih aktov pristojnih organov. Oblastveni akti pristojnih organov lahko obstoj pravno varovanega razmerja le dodatno utemeljujejo. Če pa tako razmerje že obstoji, uživa tudi temu razmerju ustrezno pravno varstvo pravice do družinskega življenja iz 53. člena Ustave in 8. člena EKČP, ki se v Republiki Sloveniji uporabljata neposredno (15. člen Ustave).

Vrhovno sodišče pritrjuje tožnici, da je glede na okoliščine tega primera nastala tesna vez med starimi starši in vnuki, ki je temeljila tudi na dejstvu, da so bili v tem času brez skrbi svojih staršev. To razmerje je preseglo običajno razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki, zato je glede na okoliščine tega primera nastalo družinsko življenje, ki je bilo varovano s pravico do družinskega življenja iz 53. člena Ustave ter 8. člena EKČP. Ta je tožnici zagotavljala pravno varstvo najmanj v tem, da bi ji bilo treba omogočiti nadaljnji razvoj takega razmerja, kolikor to ne bi bilo v nasprotju z interesi otrok, ter da bi skladno s tem izhodiščem morala biti njena izražena volja ustrezno upoštevana v postopkih odločanja o nadaljnji vzgoji in oskrbi otrok.

Tudi v sedanji situaciji, ki je že obstajala v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ima torej tožnica zato, ker ji je bilo v času pred odločitvijo sodišča prve stopnje rejniško dovoljenje zavrnjeno z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, za varstvo svojega pravno varovanega interesa na voljo učinkovito sodno varstvo v upravnem sporu zoper to odločbo. Posledično pa to pomeni, da na podlagi 4. člena ZUS-1 ni mogoče uveljavljati tožbenega zahtevka o namestitvi otrok v njeno varstvo, saj bi ga tožnica lahko uveljavljala samo tedaj, če ne bi imela zagotovljenega drugega učinkovitega sodnega varstva. Navedeno pa tudi pomeni, da o navedenem vprašanju, ki je predmet drugega upravnega spora, ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju v tem upravnem sporu, kar je predlagala tožnica, saj je to zaradi navedenega pogoja subsidiarnosti pravnega varstva iz 4. člena ZUS-1, ki je podlaga za presojo v tem primeru, zakonsko izključeno. O navedenem vprašanju zakonitosti citirane odločbe ministrstva je torej mogoče - kot navedeno - odločiti le v drugem upravnem sporu.