TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper sklep z dne 16. 9. 2020 se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 13. 10. 2020 se ugodi in se sklep razveljavi.

Sodišče prve stopnje je pooblaščenki tožnikov 22. 9. 2020 vročilo kuverto, na kateri je bilo navedeno 2 x sklep z dne 16. 9. 2020. Tožniki so z notarsko overjanima prepisoma obeh prejetih sklepov z dne 16. 9. 2020 dokazali, da jim je sodišče vročilo sklepa z enako vsebino, in sicer zgolj dva sklepa o zavrnitvi ugovora zoper plačilne naloge za plačilo takse za tožbo, ne pa tudi sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilne naloge za plačilo takse za pritožbo. Ne drži torej ugotovitev sodišča v izpodbijanem sklepu z dne 13. 10. 2020, da je bil tožnikom dne 22. 9. 2020 vročen sklep z dne 16. 9. 2020 o zavrnitvi njihovega ugovora zoper plačilne naloge za plačilo sodne takse za pritožbo. Ker jim tega sklepa sploh še ni vročilo, je napačno štelo, da naj bi tožniki v posledici neplačila takse umaknili pritožbo zoper sodbo (105. a člen ZPP). Zato se njihovi pritožbi zoper sklep z dne 13. 10. 2020 ugodi in se ta sklep razveljavi (3. točka 365. člena ZPP).

Neutemeljena je pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilne naloge za plačilo takse za tožbo. Tožniki neutemeljeno vztrajajo, da jim je sodišče napačno naložilo plačilo takse za tožbo vsakemu od njih v enaki višini 84,00 EUR - glede na vrednost denarnega zahtevka posameznega tožnika, namesto enotne takse v višini 306,00 EUR - glede na skupno vrednost zahtevkov vseh tožnikov. Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge, razen če zakon ne določa drugače (19. člen ZST-1).

Četudi so torej tožniki skupaj vložili tožbo, s katero so uveljavljali vsak svoj zahtevek iz naslova poslovne uspešnosti, je za odmero takse vseeno ključna podlaga iz 19. člena ZST-1 in se sodna taksa za tožbo plača od vrednosti zahtevka vsakega tožnika.