TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 271/2000 z dne 26. 9. 2000 in sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. K 36/2000 z dne 18. 5. 2000 se ne sprejme.

Iz izpodbijanih sodb izhaja, da obsodilna sodba med drugim temelji na priznanju obdolženca, ki je bilo dano na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom v navzočnosti zagovornika. Pritožnik ne očita, da ni bil poučen o pravici do molka. Priznanje dejanja, ki izhaja iz zapisnika o zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, torej ni pridobljeno s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic.Pritožnik zato z zatrjevanjem o kršitvi pravice do zagovornika po 4. členu ZKP in nedopustnih ravnanjih policije v predkazenskem postopku ne more utemeljiti ustavne pritožbe. Iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da se je opredelilo do zatrjevanj v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato ne gre za kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je zavrnitev dokaznega predloga obrazložilo. Iz izpodbijanih sodb sodišča druge stopnje in Vrhovnega sodišča pa izhaja, da sta se do očitka zavrnitve dokaznega predloga sodišča prve stopnje opredelili ter svoja stališča pri tem razumno obrazložili. Glede na to za zatrjevano kršitev pravice do izvajanja dokazov iz tretje alineje 29. člena Ustave ne gre.