TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 265/2000-2 z dne 29. 11. 2000 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1447/98-14 z dne 19. 1. 2000, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 36301/018/95 z dne 15. 7. 1998 in z delno odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, št. 362- 365/92 z dne 13. 1. 1998 se ne sprejme.

Pritožnica ni izkazala, da bi bilo pravno stališče, da je pravica do vračila podržavljene nepremičnine v naravi ugasnila, ker je bil zamujen prekluzivni rok za vložitev zahteve za zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, nezdružljivo s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Prav tako pritožnica ni izkazala, da bi bilo nezdružljivo s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami pravno stališče Vrhovnega sodišča, da organ ni upravičen odločati o vrnitvi podržavljenega premoženja v drugačni obliki, kot je bila zahtevana. Sodno varstvo zoper kršitev, ki je ni mogoče več preprečevati, v tem postopku ne pride v poštev. V denacionalizacijskem postopku (zaradi prekluzivne narave predpisanega roka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe po ZLPP) tudi morebitna ugotovitev očitanega nepravilnega ravnanja upravnega organa, ne bi mogla privesti do drugačne odločitve glede možnosti za vračilo v naravi. Načelo pomoči prava neuki stranki pa ni mogoče pojmovati tako široko, da bi opustitev opozorila, da vrnitev nepremičnine v naravi v konkretnem primeru ne bo mogoče, če ne bo pravočasno vložena zahteva za zavarovanje zahteve za denacionalizacijo po določbah ZLPP, pomenilo enako, kot, da bi bila taka zahteva vložena. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje ustavne pritožbe. Pritožnica v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča, temu ni očitala, da kljub njenemu predlogu ni opravilo glavne obravnave. Zato pritožnica glede te kršitve ni izčrpala pravnih sredstev.