TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 630,00 EUR.

V starejši sodni praksi je veljalo, da mora stranka v reviziji podati oceno vrednosti revizijsko izpodbijanega dela zahtevka, saj se je revizijsko sporna vrednost presojala po razmerju med zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej po deležu od ocenjene ali določene vrednosti spora. Novejša sodna praksa pa se je od navedenega oddaljila in omehčala prej navedeno stališče. Zdaj zadošča, da revident navede le osnovno vrednost spornega predmeta. Navedeno novejše stališče sodne prakse smiselno enako velja za zahtevke, ki temeljijo na isti pravni in dejanski podlagi (prvi odstavek 41. člena ZPP) in za medsebojno povezane zahtevke (peti odstavek 367. člena ZPP), zato za presojo dovoljenosti revizije v konkretnem primeru dejstvo, da drugi zahtevek ni predmet revizijske presoje, ni (več) pravno odločilno.

Pravica uporabe se je v sistemu družbene lastnine lahko prenašala tudi izvenknjižno. Ker dejanski imetniki pravic uporabe pogosto niso razvidni iz zemljiške knjige, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je imel ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini dejansko pravico uporabe na sporni nepremičnini ali njenem delu.