TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 1.216,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 258,72 EUR od 23. 6. 2020 dalje, od zneska 306,90 EUR od 23. 7. 2020 dalje, od zneska 329,07 EUR od 22. 8. 2020 dalje in od zneska 321,78 EUR od 22. 9. 2020 dalje;

- v III. točki izreka pa tako, da mora tožnica v roku 15 dni povrniti toženki stroške pravdnega postopka v znesku 366,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnica mora v roku 15 dni povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 227,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Tožnica ni dokazala višine spornih stroškov čiščenja skupnih površin in električne energije. Toženka je namreč v postopku na prvi stopnji ugovarjala višini stroškov in navajala, da mora tožnica za dokazilo o višini posameznega stroška na računu oz. delilniku stroškov predložiti račune izvajalcev oz. dobaviteljev. Glede na navedeno bi morala tožnica pojasniti in dokazati, na kakšen način je prišla do iztoževanih zneskov. Dokazati bi torej morala tudi, da so bili računi dobaviteljev in izvajalcev res izdani v zatrjevani višini. Tega dokaznega bremena pa tožnica ni zmogla, saj računov dobaviteljev in izvajalcev za stroške obratovanja in vzdrževanja ali kakšnega drugega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je toženki stroške upravičeno zaračunala v iztoževani višini, ni predložila.