TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi višje državne tožilke se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se kazen, določena za kaznivo dejanje po prvem odstavku 175. člena KZ-1, zviša na 2 (dve) leti in 10 (deset) mesecev zapora, enotna izrečena kazen pa na 3 (tri) leta zapora, v ostalem pa se pritožba, v celoti pa pritožba obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pod pojmom delo, ki predstavlja podlago za pridobitev skupnega premoženja, namreč ni moč šteti tistega, ki izvira ali pa je posledica kaznivega dejanja. Kot je namreč pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, oškodovanka prostitucije ni opravljala prostovoljno, temveč je bila vanjo prisiljena s silo in grožnjami obtoženca, na način, kot je opisan v izreku sodbe. Ker si je obtoženec prilaščal denar, ki ga je oškodovanka dobila s prostitucijo, takšno njegovo ravnanje povsem ustreza zakonskemu znaku izkoriščanja prostitucije, saj obtoženec s prostitucijo kot tako, ni imel nobenega opravka, temveč je od te dejavnosti, ki jo je izvajala oškodovanka sama, imel le finančno korist, oziroma je bil z njo okoriščen. Zato nikakor ne gre za situacijo, kot jo ureja ZZZDR-1 glede premoženjskih razmer med zakonci, saj denar, ki si ga je pridobil na škodo oškodovanke, ni predstavljal skupnega premoženja temveč korist, ki je bila protipravno pridobljena s kaznivim dejanjem.