TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da na novo glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 4.140,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe, to je od 16. 1. 2018 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

V presežku do zahtevanih 26.140,00 EUR se zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 896,11 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku navedenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 88,64 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku navedenega roka do plačila, stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je določba o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi nična in iz istega razloga je nična tudi pogodbena določba, s katero se toženec v pogodbi o zaposlitvi za določen čas zavezuje, da bo plačal pogodbeno kazen v znesku 22.000,00 EUR, v primeru kršitve konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi upoštevanje dogovorjene pogodbene kazni izven konteksta prepovedi sklepanja konkurenčne klavzule, v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pomenilo obid zakonske prepovedi glede konkurenčne klavzule iz tretjega odstavka 40. člena ZDR-1.

V drugem odstavku 38. člena ZDR-1 je dodano objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti in zanjo ni potrebno, da bi bila v kakršnem koli aktu izrecno navedena; odločilna je sama vsebina podatka in izpolnjen mora biti pogoj, da z izdajo podatka nastane občutna škoda. Torej subjektivno merilo zahteva izrecno odredbo o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost in je odredba lahko dana v splošnem aktu ali posamičnem, v konkretnem primeru v pogodbi o zaposlitvi in sporazumu. Objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti se torej nanaša na podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da toženec ni izpolnil objektivnega merila, po katerem se za poslovno škodo štejejo podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda in bi občutno škodo moral tožnik tudi izkazati, česar pa v konkretnem sporu ni storil. Vendar pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik ni zatrjeval niti dokazal, da bi s pisnim sklepom določil podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost (po prvem odstavku 39. člena ZGD-1) in da zato tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Tožnik je že v pogodbi o zaposlitvi navedel, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost (med drugim pogodbeni partnerji in z njimi dogovorjeni pogoji sodelovanja, tržne analize, nabavni in prodajni kanali in kalkulacija cen) in prav tako se je toženec v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja obvezal varovati podatke, ki predstavljajo poslovne skrivnosti delodajalca.