TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 214/2003 z dne 26. 2. 2004 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1199/2002 z dne 14. 11. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 91/2002 z dne 16. 7. 2002 se ne sprejme. Stroški postopka za preizkus ustavne pritožbe bremenijo proračun.

Ker je Vrhovno sodišče odgovorilo na relevantne navedbe pritožnika v zahtevi za varstvo zakonitoisti in svojo odločitev obrazložilo, za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre. Navedene kršitve pritožnik tudi ne more utemljiti zgolj z nestrinjanjem, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo vloge, s katero je po poteku zakonskega roka, dopolnil zahtevo za varstvo zakonitosti, pa je sodišče ni upoštevalo. Kršitvi 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnik ne more izkazati zgolj z navedbo, da sodniki, ki so odločali na prvi in na drugi stopnji lagali ian da so njihove sodbe in sodba Vrhovnega sodišča nepravične. Kršitve pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave pritožnik ni izkazal. Pritožnik, ki je bil po pravnomočno končanem kazenskem postopku v situaciji, ko obramba z zagovornikom ni bila več obvezna, ni izkazal, da bi obstajala katera izmed okoliščni, zaradi katere bi nastopila obveznost sodišča, da mu po uradni dolžnosti postavi zagovornika in s tem zagotovi obrambo tudi v postopku z izrednim pravnih sredstvom. Da bi do zatrjevane kršitve prišlo v postopku, v katerem je zahteval brezplačno pravno pomoč, pritožnik ni izkazal. Zgolj pritožnikovo nezadovoljstvo, ker s pritožbo in z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, za ugotovitev o kršitvi pravice do učinkovitih pravnih sredstev iz 13. člena EKČP ne zadošča. Okoliščin, ki bi lalhko vzbujale dvom v učnikovitost pravnih sredstev, pritožnik ni izkazal. V čem naj bi bila podana krštiev 5. člena EKČP pritožnik ni izkazal, saj je slednjo utemeljeval z obstojem drugih zatrjevanih kršitev, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da očitno niso podane.