Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami 2024-2029 (ReNPPND24–29)

1295. Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami 2024-2029 (ReNPPND24–29)

Na podlagi 11. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 16/08, 68/16, 54/17 – ZSV-H in 196/21 – ZDOsk) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 105/21 – odl. US, 111/21 in 58/23) je Državni zbor na seji 26. aprila 2024 sprejel

R E S O L U C I J O
o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami 2024−2029 (ReNPPND24–29)

Zaščita in varnost v splošni populaciji sta visoko cenjeni vrednoti. Po podatkih Slovenskega javnega mnenja (Slovensko javno mnenje, 2018/1) je v trikotniku vrednot svoboda-enakost-varnost slednja najvišje vrednotena. Pravica do osebne varnosti in dostojnega življenja brez nasilja je ena od temeljnih človekovih pravic. Tako kakršnakoli oblika nasilja, ki temelji na zlorabi moči ene ali več oseb nad drugo osebo ali več osebami, pomeni poseg v temeljne človekove pravice. Ena od ključnih nalog države je, da nasilje v največji možni meri preprečuje, če do njega pride, pa žrtvam nudi ustrezno obravnavo, varstvo, pomoč in zaščito, urejeno na sistemski in izvedbeni (storitveni) ravni.

Na podlagi podatkov in raziskav se lahko sklepa, da je za ženske, otroke, starejše in invalide (osebe z manj družbene moči) najnevarnejši kraj družinsko okolje (Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava, 2014; Nacionalna raziskava o pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih, 2010; Osebna varnost v zasebnem okolju, 2020). Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 16/08, 68/16, 54/17 – ZSV-H in 196/21 – ZDOsk) opredeljuje nasilje v družini kot vsako uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu, pod nasilje pa spada tudi zanemarjanje ali zalezovanje družinskega člana ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročiteljice oziroma povzročitelja nasilja.

Po podatkih domačih in tujih raziskav ter uradnih statistik nasilje nesorazmerno bolj doživljajo ženske (če se ne upoštevajo vojna območja in območja z visoko stopnjo kriminalitete) (Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava, 2014; Nacionalna raziskava o pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih, 2010; Osebna varnost v zasebnem okolju, 2020). Razlogi za to so neenakovredni družbeni odnosi med spoloma oziroma še vedno prisotni patriarhalni pogledi na ženske in njihovo družbeno vlogo. Po podatkih zadnje Nacionalne raziskave o pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih odnosih (2010) je vsaka druga ženska (56,6 odstotka) od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja. Najpogosteje so doživljale psihično nasilje (49,3 odstotka), fizično nasilje (23,0 odstotka), omejevanje gibanja (13,9 odstotka; po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini tovrstna oblika nasilja spada pod fizično nasilje), premoženjsko nasilje (14,1 odstotka; Zakon o preprečevanju nasilja v družini to opredeljuje kot ekonomsko nasilje) in spolno nasilje (6,5 odstotka). Vsaka druga ženska je doživela nasilje tudi v zadnjih 12 mesecih, največkrat psihično nasilje. Če ne bi upoštevali psihičnega nasilja, je druge vrste nasilja, glede na podatke v zadnjem letu, doživela vsaka peta ženska. Raziskava tudi kaže, da se nasilje lahko začne kadarkoli v življenju, od zgodnjega otroštva do pozne starosti. Pri nekaterih ženskah traja vse življenje, neredko pa je prisotno tudi med nosečnostjo. Zaradi posledic, ki jih prinaša nasilje, so ženske, ki doživljajo nasilje, manj zdrave od žensk v splošni populaciji. Pomemben je še podatek iz omenjene raziskave, da so povzročitelji nasilja v 90,8 odstotka moški.

Podatki drugih mednarodnih raziskav niso bistveno drugačni. Agencija EU za temeljne pravice je leta 2014 izvedla najobsežnejšo evropsko raziskavo o nasilju nad ženskami, v katero so bile vključene vse članice EU (Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava, 2014). Rezultati kažejo, da je imela izkušnjo fizičnega nasilja skoraj vsaka tretja ženska, starejša od 15 let, vsaka deseta je bila žrtev ene od oblik spolnega nasilja, vsaka dvajseta pa je bila posiljena. V krogu družine je od 15. leta starosti 43 odstotkov žensk že doživelo katero od oblik psihičnega nasilja, več kot petina žensk (22 odstotkov), ki je bila v razmerju z moškim, pa je bila žrtev njegovega fizičnega oziroma spolnega nasilja. Najhujše primere nasilja s strani partnerja je prijavilo le 14 odstotkov žensk (2014). Četrtina žrtev spolnega nasilja kot razlog, da nasilja niso prijavile, navaja občutek sramu in krivde (Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava, 2014). Med epidemijo covida-19 se je ta odstotek še zmanjšal, saj je epidemija med drugim povzročila tudi to, da je nasilje v družini manj vidno (zaradi ukrepov preprečevanja prenosa bolezni) in je zato tudi manj prijav.

Čeprav so najpogostejše žrtve nasilja v družini ženske in otroci, je okoli 10 odstotkov vseh žrtev nasilja v družini tudi moških. Pomembno je poudariti, da se pri družbeno diskriminiranih in marginaliziranih osebah, pri skupinah z manj družbene in ekonomske moči, tveganje za nasilje v družini precej poveča. Najbolj ranljive žrtve nasilja v družini so tako med drugim otroci in mladostniki, invalidi, Rominje in pripadnice etničnih manjšin, begunke, migrantke, starejše, kmečke in socialno ogrožene ženske, žrtve trgovine z ljudmi ter lezbijke, geji, biseksualne, transseksualne in interseksualne osebe, zato je treba politike na tem področju zastavljati intersekcijsko, z upoštevanjem dejavnikov tveganja, ki določen segment oseb še dodatno izpostavlja različnim oblikam nasilja. Kakovostnih podatkov glede nasilja v družini in bivanjskih skupnostih nad invalidi ter nad geji, lezbijkami, biseksualci, trans in nebinarnimi osebami ni, zato je smiselno to področje raziskati.

V dobi informacijsko-komunikacijske tehnologije je posebno pozornost treba nameniti tudi preprečevanju spletnega nasilja in nadlegovanja. Številne raziskave kažejo, da sta spletno nasilje ter nadlegovanje žensk in deklet čedalje bolj razširjena. Raziskava Fakultete za družbene vede o razširjenosti in prepoznavanju spletnega nadlegovanja med več kot 5000 mladimi v Republiki Sloveniji (2018) je pokazala, da je vsaj enkrat spletno nadlegovanje že doživelo 56 odstotkov osnovnošolk in 50 odstotkov osnovnošolcev ter 65 odstotkov dijakinj in 55 odstotkov dijakov. Izkazalo se je, da so najpogostejši spletni nadlegovalci, tako deklet kot fantov, fantje; da fante spletno najpogosteje nadlegujejo osebe z njihove šole, dekleta pa doživljajo to zunaj šolskega prostora; da fantje spletno nadlegovanje pogosteje dojemajo kot smešno, kot zabavo in se nanj ne odzovejo; da dekleta zaradi spletnega nadlegovanja pogosteje zaznavajo resne posledice, kot so nemoč, depresija, stres, strah. Zato sta izobraževanje in ozaveščanje o spletnem nasilju, še posebej med mladimi, ključnega pomena.

Med epidemijo covida-19 se je verjetnost za to, da oseba doživi nasilje, povečala, saj so družinski člani preživljali več časa skupaj, manj je bilo možnosti umika, hkrati pa se je pojavilo več dejavnikov tveganja (negotovost na trgu dela in z njo povezana ekonomska negotovost idr.). Mednarodne organizacije (npr. OZN) in nevladne organizacije poročajo o povišanju stopnje nasilja v družini in nad ženskami, pri čemer uradne statistike to povišanje le delno beležijo (statistike CSD ne kažejo povišanja, medtem ko statistike državnega tožilstva (191. člen Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP in 16/23) opažajo rahlo povišanje le v letu 2020 in potem v letu 2021 spet upad). Razlog za to je, da je veliko nasilja (več kot v običajnih razmerah) ostalo neprijavljenega (žrtve so težje našle priložnost za prijavo nasilja, saj so bile med intenzivnimi ukrepi za preprečevanje širjenja virusa praktično ves čas skupaj s povzročiteljem, imele so manj stika s socialno mrežo, otroci niso hodili v šolo, temveč so se šolali na daljavo idr.). Tako CSD kot nevladne organizacije so med epidemijo zaznali porast hujših oblik nasilja. Najbolj ogrožene so bile ženske, otroci, stari ljudje in invalidi. Pri odzivanju na izjemne razmere je pomembno, da država ohrani vse storitve in ukrepe na področju preprečevanja nasilja, zaščite in obravnave žrtev nasilja ter da se kakovost storitev in ukrepov ne poslabša (tudi če se spremeni način izvajanja storitev in ukrepov). Enako pomembna pa je tudi velika ozaveščenost širše družbe. Če je družba ozaveščena in obstaja ničelna toleranca do nasilja, se izjemno poveča možnost prijav nasilja. Ko žrtev nima možnosti (ali moči) za prijavo, ima pomembno vlogo pri tem njena okolica. Pomembno je torej, da se nasilje prijavi, ko je opaženo. S tem se lahko rešijo življenja. Država in nevladne organizacije morajo nenehno skrbeti za ozaveščanje.

Ob povečani medijski, strokovni in politični pozornosti sta nasilje nad ženskami in nasilje v družini postala prepoznana družbena problema, vendar nam cilja, da bi celoten sistem preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami temeljil na ničelni strpnosti, še ni uspelo doseči. V primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami je ozaveščenost strokovne in laične javnosti do te oblike nasilja še vedno na razmeroma nizki ravni. To se odraža v vrednotnem sistemu družbe in ravnanju, kjer obstaja prikrita toleranca do storilcev nasilnih dejanj. Nasilje se lahko prepreči in ustavi le z ničelno toleranco do nasilja, kar pomeni, da je treba vse oblike in vrste nasilja dosledno ustavljati, na njih opozarjati in jih preprečevati.

Nasilje nad ženskami in nasilje v družini spadata med najpogostejšo kršitev človekovih pravic in obliko diskriminacije žensk, zato je izjemno pomemben ustrezen pristop države k ureditvi te problematike. Republika Slovenija je v dobrem desetletju na tem področju naredila velik napredek. Leta 2008 je sprejela Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki opredeljuje nasilje v družini in različne vrste tovrstnega nasilja, hkrati pa določa vlogo, naloge in načine sodelovanja različnih državnih organov in nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter ukrepe za varstvo in zaščito žrtev nasilja. Zakon posebej varuje najranljivejše družbene skupine, saj predvideva posebne zaščitne ukrepe za otroke ter namenja posebno pozornost pri obravnavi invalidov, starejših in oseb, ki zaradi osebnih okoliščin niso sposobne skrbeti zase. Namen zakona je torej preprečevanje nasilja v družini ter učinkovita zaščita, obravnava in varstvo žrtev. Z namenom še večje zaščite žrtev nasilja v družini je bil Zakon o preprečevanju nasilja v družini leta 2016 noveliran. Spremembe so se nanašale predvsem na širšo opredelitev družinskih članov, razširila se je tudi opredelitev nasilja v družini, hkrati pa se je dodala nova oblika nasilja ? zalezovanje. Prav tako se je razširil oziroma natančneje določil nabor možnih ukrepov sodišča (zlasti za zaščito otrok) in policije. Pomemben doprinos novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini je tudi eksplicitna prepoved telesnega kaznovanja otrok. Ravno tako je v vseh postopkih, ki se vodijo zaradi nasilja, prepovedana uporaba alternativnih oblik reševanja sporov. Vsi ti in številni drugi normativni ukrepi so prispevali k izboljšanju sistemske ureditve preprečevanja nasilja in boja proti nasilju v družini.

Ob sprejetju Zakona o preprečevanju nasilja v družini je Republika Slovenija sprejela tudi pomembne strateške in programske dokumente ter podzakonske akte, ki podrobneje opredeljujejo ukrepe za zaščito žrtev in določajo preventivne dejavnosti na tem področju. Leta 2009 je Državni zbor sprejel prvo Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014 (Uradni list RS, št. 41/09), ki določa cilje, ukrepe in ključne nosilce politik za preprečevanje in zmanjševanje nasilja v družini. Temeljna cilja tega dokumenta sta povezava ukrepov različnih resorjev in zagotovitev učinkovitih ukrepov za zmanjšanje nasilja v družini, in sicer na ravni njegovega prepoznavanja in preprečevanja. Omeniti je treba, da so bili sprejeti tudi štirje podzakonski predpisi, ki na operativni ravni določajo ravnanje različnih organov in služb v zvezi z obravnavo nasilja v družini. Leta 2009 sta bila sprejeta Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (Uradni list RS, št. 104/09) in Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini (Uradni list RS, št. 31/09 in 42/17). Leto pozneje je MNZ sprejel Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 25/10), v katerem so natančno določena pravila in postopki obveščanja ter sodelovanja policije z drugimi ustreznimi akterji pri obravnavi primerov nasilja v družini ter pravila za usklajeno sodelovanje s CSD. Pravilnik ureja tudi usposabljanje zaposlenih v policiji za področje nasilja v družini. Leta 2011 je bil na MZ sprejet Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti (Uradni list RS, št. 38/11). Pravilnik ureja pravila in postopke obravnave žrtev nasilja v družini, načine (ter organe) obveščanja za usklajeno delovanje zaposlenih v zdravstvu pri izvajanju zdravstvene dejavnosti ter izobraževanje zaposlenih v zdravstvu s področja nasilja v družini. Poleg tega so bila pripravljena tudi različna navodila in smernice za delovanje institucij na področju boja proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini.

Leta 2008 je bil sprejet Kazenski zakonik, ki nasilje v družini opredeljuje kot kaznivo dejanje (Uradni list RS, 54/15), leta 2013 pa Zakon o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 15/13, 23/15 – popr., 10/17, 46/19 – odl. US, 47/19 in 153/21 – odl. US), ki je dopolnil policijsko pooblastilo v primerih odreditve prepovedi približevanja tudi s pridržanjem kršitelja oziroma kršiteljice, ki ne spoštuje take prepovedi. Leta 2015 je bil Kazenski zakonik dopolnjen z dvema novima oblikama kaznivega dejanja, in sicer zalezovanje in prisilna sklenitev zakonske zveze ali vzpostavitev podobne skupnosti. Leta 2017 je bila določba o policijskem ukrepu prepovedi približevanja še dodatno novelirana, ureditev pa bo morala biti ponovno dopolnjena na način, da bo zagotovila kontradiktornost v postopku sodne kontrole odreditve ukrepa prepovedi približevanja odrejanja pripovedi približevanja (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-26/19, U-I-227/19 z dne 2. 9. 2021, Uradni list RS, št. 153/21.). Leta 2019 pa je bil sprejet tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 22/19), s katerim se je – ob nadgradnji ureditev glede položaja žrtev ? med drugim implementirala tudi t. i. Direktiva o pravicah žrtev (Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ; (UL L 315, 14. 11. 2012, str. 57?73)), ki z novim pristopom v ospredje postavlja žrtev kaznivega dejanja ter poudarja vidik potreb žrtve v kazenskem postopku. Posebej je treba omeniti, da so spremembe Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 22/19) in Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 54/15)) pripeljale do tega, da je skozi celoten postopek (torej – predkazenski in kazenski postopek, odloženi pregon ter tudi v fazi izvrševanja kazenskih sankcij) zagotovljena možnost »prepovedi približevanja« žrtvi, kar vključuje tudi komunikacijo prek elektronskih komunikacijskih sredstev (v fazi izvrševanja kazenskih sankcij – navodilo pri pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom, naloga obsojencu, ki je pogojno odpuščen, tudi kaznivo dejanje zalezovanja vključuje komunikacijo prek elektronskih sredstev).

Na področju urejanja problematike spolnega nasilja je Republika Slovenija leta 2021 uzakonila načelo soglasja po modelu »ja pomeni ja«. Z novelo Kazenskega zakonika se je spremenila definicija kaznivega dejanja posilstva, ki zdaj določa, da za obstoj kaznivega dejanja posilstva ni več potrebna uporaba sile storilca ali fizični upor žrtve, temveč mora žrtev pred kakršnimkoli spolnim dejanjem s tem soglašati in svojo privolitev konkludentno ali z besedami izraziti. Prav tako so bili narejeni pomembni premiki na področju zaščite otrok. Leta 2021 je bil sprejet Zakon o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v hiši za otroke (Uradni list RS, št. 54/21), ki celovito in sistemsko ureja obravnavanje mladoletnih oškodovancev. Eden od glavnih ciljev omenjenega zakona je odpraviti nepotrebno sekundarno viktimizacijo žrtev oziroma stisko mladoletnih prič ter vsem otrokom ponuditi usklajen in učinkovit odziv na pravni podlagi. To bo doseženo z multidisciplinarnim in medinstitucionalnim pristopom. Glavni namen hiše za otroke Barnahus sta usklajevanje sočasnih kazenskih preiskovalnih postopkov in postopkov za zaščito otroka ter podpora otrokom, ki so žrtve ali priče nasilja, v otroku prijaznem in varnem okolju.

Republika Slovenija je zavezana k spoštovanju Splošne deklaracije človekovih pravic (Uradni list RS, št. 24/2018), Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ-MP, št. 15/90, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij OZN, Uradni list RS-MP, št. 9/92, 3-2/93, 9-50/93, 5-7/99, Uradni list RS, št. 35/92, 13/93, 28/93, 20/99), Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 11/81, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo objavljen v Uradnem listu RS – Mednarodne pogodbe št. 9/92), Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 33/94, Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11), Evropske socialne listine (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 24/99, Zakon o ratifikaciji Evropske socialne listine), Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 1/15, Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima), Evropske konvencije o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in kaznovanja (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 2/94, Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja) ter Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 37/08, Zakon o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov).

Republika Slovenija je podpisnica vseh pomembnejših deklaracij, konvencij in sporazumov, ki urejajo problematiko nasilja v družini in nasilja nad ženskami. Leta 2015 je ratificirala Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (v nadaljnjem besedilu: Istanbulska konvencija) (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 1/15, Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima). Istanbulska konvencija je bila sprejeta 7. aprila 2011, veljati je začela 1. avgusta 2014.

Istanbulska konvencija je prvi in hkrati najobsežnejši regionalni pravni instrument, ki celovito določa obveznosti pogodbenic za preprečevanje nasilja nad ženskami, vključno z nasiljem v družini. Temeljni cilj konvencije je ustvariti Evropo brez nasilja nad ženskami in nasilja v družini. V ta namen konvencija jasno vzpostavlja povezavo med doseganjem enakosti spolov in odpravo vseh oblik nasilja nad ženskami. Konvencija je tako izhodišče za različne ukrepe, ki nasilje nad ženskami pravno in dejansko umeščajo v širši okvir boja proti diskriminaciji žensk in doseganja enakosti spolov, predvsem s preprečevanjem in odpravljanjem nasilja nad ženskami in nasilja v družini, s prispevanjem k odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in zagotavljanjem dejanske enakosti spolov, z oblikovanjem celostnega pristopa k oblikovanju, izvajanju in spremljanju politik in ukrepov za zaščito in podporo žrtvam nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter s spodbujanjem sodelovanja v boju proti tovrstnemu nasilju na državni in mednarodni ravni. Države pogodbenice obvezuje k celostnemu pristopu obravnave nasilja, ki vključuje preprečevanje nasilja, zaščito in podporo žrtev, pregon storilcev ter celovito in koordinirano ukrepanje. Da je bilo sprejetje konvencije nujen korak v smeri celovitejše in učinkovitejše obravnave nasilja v družini, dokazuje tudi študija Evropskega inštituta za enakost spolov (Nasilje na podlagi spola, 2014). Študija je pokazala, da je problem tovrstnega nasilja najprej problem človekovih pravic žensk, zato je osnovni namen ukrepov preprečevanje nadaljnjih kršitev teh pravic, saj ima to hude posledice za ženske in posledično za vso družbo.

Svet Evrope je 12. oktobra 2021 objavil prvo Poročilo o uresničevanju določil Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima v Republiki Sloveniji (https://www.gov.si/assets/ministrstva/MDDSZ/Enake-moznosti/GREVIOPorocilo2019.pdf). Poročilo omenja številne pozitivne zakonske ukrepe in ukrepe politik, ki so jih izvedli slovenski organi in dokazujejo njihovo jasno zavezanost k odpravi nasilja nad ženskami zaradi spola. Skupina GREVIO je ugotovila, da so slovenski organi dosegli velik napredek pri oblikovanju celovitega zakonskega in institucionalnega okvira ter okvira politik na področju preprečevanja nasilja v družini. Ob priznanju pozitivnega napredka na področju nasilja v družini in kazenske zakonodaje pa poročilo tudi poudarja, da je manj pozornosti, financiranja in politične podpore usmerjene k drugim oblikam nasilja nad ženskami, ki jih obravnava konvencija. Zato je eno od priporočil skupine GREVIO, da se mora Republika Slovenija v prihodnje na vse oblike nasilja nad ženskami odzvati na celosten način, pri čemer je sprejetje novega obsežnega strateškega dokumenta, ki obravnava vse oblike nasilja nad ženskami, ključ do doseganja tega cilja. Skupina GREVIO je opazila tudi druga področja, na katerih je potrebno izboljšanje z namenom doseganja višje ravni skladnosti z zahtevami Istanbulske konvencije, ki pa se nanašajo predvsem na spolno nevtralen pristop zakonskih določb in političnih dokumentov, ki obravnavajo nasilje nad ženskami, vključno z nasiljem v družini. Po mnenju skupine GREVIO je potrebnega več truda, da bi ukrepi naslavljali različne oblike nasilja nad ženskami (vključno z nasiljem v družini), kot s spolom povezan pojav.

Republika Slovenija je naredila velik napredek tudi na področju zaščite otrok pred nasiljem. Ratificirala je Konvencijo Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo (t. i. Lanzarotsko konvencijo), ki je začela veljati 1. januarja 2014 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 71/13, Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo). Konvencija je eden od ključnih instrumentov Sveta Evrope na področju boja proti spolnemu izkoriščanju otrok in celovito ureja tovrstno problematiko, vključno z inkriminacijo vseh vrst spolnih deliktov, storjenih nad otroki, pregonom storilcev in zaščito žrtev.

Področje preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami je pomemben del družinske politike in politike enakosti spolov. Za urejanje tovrstne problematike je izjemno pomemben pristop, ki nikakor ne sme izhajati iz ideje, da je nasilje v družini ali nad ženskami individualen problem posamezne družine oziroma ženske. Poleg naslavljanja individualnih travmatičnih izkušenj žrtev nasilja je treba namreč problematiko nasilja vedno obravnavati tudi kot splošen družbeni problem in kot javno vprašanje. Zato je pomembna naloga države, da nasilje preprečuje, skrbi za preventivo in ozaveščanje, hkrati pa zagotavlja ustrezne ukrepe za zaščito, obravnavo in oskrbo žrtev nasilja. Pri tem pa ne sme pozabiti na delo s povzročitelji nasilja.

Preprečevanje in boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami je bilo eno od prioritetnih področij Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015?2020 (Uradni list RS, št. 84/15), ki je vključevalo ukrepe za doseganje ničelne strpnosti do nasilja nad ženskami. Nasilje nad ženskami je bilo v omenjeni resoluciji opredeljeno kot ena najbolj razširjenih kršitev človekovih pravic in oblika diskriminacije na podlagi spola, ki izhaja iz neenakovrednih družbenih odnosov med spoloma, ogroža zdravje, dostojanstvo, varnost in avtonomijo žrtev, ki so mu izpostavljene, ter pomeni oviro za polno sodelovanje žensk v gospodarskem, družbenem, političnem in kulturnem življenju. Leta 2023 je bila sprejeta Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških za obdobje 2022?2030 (Uradni list RS, št. 105/23-8772), ki na področju preprečevanja nasilja nad ženskami zasleduje predvsem naslednje cilje: krepitev medresorskega povezovanja in sodelovanja za učinkovitejšo obravnavo vseh oblik nasilja nad ženskami ter boljšo informiranost strokovne in splošne javnosti o vzrokih in posledicah nasilja v družini in nasilja nad ženskami; celovita in ustrezna podpora žrtvam nasilja v družini in nasilja nad ženskami s posebnim poudarkom na ranljivih skupinah, vključno z zagotavljanjem ustreznega pravnega varstva; boljša usposobljenost stroke in ozaveščenost o spletnem nasilju z vključitvijo vidika spola; zagotavljanje varnega delovnega okolja brez nasilja, spolnega nadlegovanja in nadlegovanja zaradi spola; spodbujanje enakosti spolov in uresničevanje pravic žensk in deklic na mednarodni, evropski in državni ravni ter poudarjanje večje vloge in vključenosti žensk pri zagotavljanju mednarodnega miru in varnosti.

V zadnjem obdobju so bili izpeljani številni ukrepi, ki prispevajo k izboljšanju celostne obravnave žrtev nasilja v družini, ter nastanitveni socialnovarstveni programi za žrtve nasilja v družini in nad ženskami. Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020 (Uradni list RS, št. 39/13) je celo presegla zastavljene cilje. Povečalo se je število kriznih centrov za žrtve nasilja, materinskih domov in varnih hiš. Prav tako se je okrepila mreža socialnovarstvenih programov za preprečevanje nasilja ? povečalo se je število svetovalnih in informativnih programov, programov za povzročitelje nasilja ter programov za celovito obravnavno, celostno pomoč in podporo žrtvam spolne zlorabe. Pri programih telefonskega svetovanja je pomembno poudariti, da je od 1. januarja 2021 na voljo svetovalna linija 24 ur na dan sedem dni v tednu, ki jo v okviru socialnovarstvenih programov izvaja Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja.

Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2019–2023 (Uradni list RS, št. 43/19) je prav tako naslavljala problematiko nasilja v družini in nasilja nad ženskami. V zakonodajnem postopku je nov predlog Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2024–2028, v katerega sta vključeni temi nasilja v družini in nad ženskami.

Na področju preprečevanja in obravnave nasilja v družini in nasilja nad ženskami so bile v zadnjih letih izvedene številne preventivne dejavnosti ozaveščanja za strokovno in širšo javnost. Med letoma 2014 in 2015 je potekala dvoletna nacionalna kampanja Vesna – živeti življenje brez nasilja. Najpomembnejša cilja kampanje sta bila opozarjanje na problematiko nasilja nad ženskami in deklicami, ozaveščanje žensk z izkušnjo nasilja (in potencialnih žrtev) ter strokovne in širše javnosti. Od leta 2017 do 2019 je potekal tudi projekt Odklikni – ustavi spletno nasilje in nadlegovanje nad ženskami in dekleti, katerega namen je bil nadgraditi nacionalne dejavnosti za preprečevanje spletnega nasilja z vključitvijo vidika spola v gradiva, izobraževanja in izobraževalne module ter priporočila in ukrepe. Rezultati obeh projektov so bili usmerjeni tudi v ozaveščanje splošne javnosti, nastali so promocijski spoti, zloženke, plakati, e-plakati ipd. Vsa leta MDDSZ sofinancira tudi številne projekte in programe nevladnih organizacij s področja obravnave in preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami. Leta 2019 je bila prevedena in natisnjena tudi zloženka Sveta Evrope in Evropske komisije Kaj je Istanbulska konvencija? Komu je namenjena? Zakaj je pomembna?, z namenom ozaveščanja splošne javnosti o pomembnosti Istanbulske konvencije in pridobivanju politične podpore za polno implementacijo njenih določb. Prav tako so bile natisnjene štiri zloženke s konkretnimi informacijami in napotki za žrtve in povzročitelje nasilja (Informacije za osebe z izkušnjo nasilja, Ukrep prepovedi približevanja, Informacije za osebe, ki povzročajo nasilje, ter Ukrepi za zagotovitev varnosti – brezplačna pravna pomoč in naloge CSD) ter zloženke, ki ozaveščajo o nasilju nad starejšimi (Tudi starejši doživljajo nasilje). V letih 2022 in 2023 sta bili izvedeni dve nacionalni konferenci s tematiko nasilja nad ženskami in nasilja v družini (leta 2022 – Nacionalna konferenca o preprečevanju in odzivanju na nasilje nad ženskami v Sloveniji in leta 2023 ? Nacionalna konferenca – Starševstvo in stiki v primeru nasilja v družini). Nacionalni konferenci sta bili organizirani v sodelovanju treh resorjev (MDDSZ, MP in MNZ) in nevladnih organizacij (Društvo za nenasilno komunikacijo, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja in PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja). Leta 2023 je MDDSZ organiziralo široko ozaveščevalno kampanjo o nasilju nad ženskami in nasilju v družini. Uspešno so bili izvedeni tudi številni, h konkretnim ciljnim skupinam usmerjeni projekti. MZ je s ciljem uveljavitve določb Zakona o preprečevanju nasilja v družini na področju zdravstvene dejavnosti ter povečanja znanja in kompetenc zdravstvenih delavcev pri delu z žrtvami nasilja v družini izvedlo obsežen izobraževalni projekt z naslovom Prepoznava in obravnava žrtev nasilja v družini v okviru zdravstvene dejavnosti. Posebno pozornost izobraževanju na področju preprečevanja in obravnave nasilja v družini namenja tudi Policija, ki ima že vzpostavljen sistem rednega usposabljanja za policiste in policistke, ki se pri svojem delu srečujejo s problematiko in žrtvami nasilja v družini in nasilja nad ženskami. Uspešna sta tudi njihov projekt usposabljanja multiplikatorjev za obravnavo nasilja v družini in nadgradnja izobraževanj prek sistema izobraževanja na daljavo. V letih 2023 in 2024 je Policija organizirala dva strokovna posveta, in sicer Multidisciplinarni pristop k obravnavi nasilja v družini in Preseganje meja, mednarodni vidiki obravnave nasilja v družini, ki se ju je vsako leto udeležilo več kot 150 udeležencev iz vrst policije, tožilstva, sodišč, zdravstva, šolstva in centrov za socialno delo. Policija je leta 2024 izdala zloženko Nasilje v družini – ključne informacije za žrtve v devetih jezikih, ki je objavljena na spletni strani policije. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti je med letoma 2021 in 2023 izvedel projekt z naslovom Prepoved približevanja, v okviru katerega so analizirali tudi izrečene prepovedi približevanja v obdobju 2010–2021 in ocenjevali učinkovitost ukrepa. Za redno izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev in delavk v vzgoji in izobraževanju s področja problematike nasilja skrbijo tudi na MVI. Zavod Republike Slovenije za šolstvo je zasnoval razvojno nalogo Varno in spodbudno učno okolje, ki vključuje celovit, vsešolski pristop za zagotavljanje varnega in spodbudnega učnega okolja, vključno z orodji za pomoč in podporo zaposlenim v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Pripravljena sta bila tudi Protokol za ravnanje ob zaznavi in obravnavi medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih ter Protokol za ravnanje ob zaznavi in obravnavi spolnega nasilja in spolnega nadlegovanja v vzgojno-izobraževalnih zavodih.

K boljšemu in učinkovitejšemu delu z žrtvami nasilja so torej pomembno pripomogli programi pomoči žrtvam ter izobraževanja in usposabljanja za policijo, CSD, zdravstveno osebje, nevladne organizacije, pedagoški in svetovalni kader, ki se srečujejo z različnimi oblikami nasilja. Pri teh dejavnostih je imelo pomembno vlogo sodelovanje državnih institucij z nevladnimi organizacijami. Izvedene dejavnosti so pripomogle k izboljšanju sistemske obravnave žrtev nasilja v družini in povzročiteljev nasilnih dejanj s posebnim poudarkom na zaščiti ranljivih družbenih skupin, hkrati pa so okrepile medresorsko in interdisciplinarno sodelovanje.

Ne nazadnje pa je treba omeniti tudi gibanje #jaztudi (#metoo), ki je leta 2018 zasejalo globalni upor žensk proti spolnemu nasilju. Pobuda #jaztudi je ob močni podpori nevladnih organizacij zaživela tudi v Sloveniji. Ženskam in dekletom je tudi pri nas omogočila, da prvič v takem številu javno spregovorijo o svojih zgodbah sistematične mizoginije ter opozorijo na pogosto dolgoletno in sistematično poniževanje, nasilništvo, spolno nasilje in zastraševanje v svojem poklicnem ali javnem življenju.

Neposredna pravna podlaga za pripravo in izvajanje Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami 2024–2029 (v nadaljnjem besedilu: resolucija) je Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki v 11. členu določa, da Državni zbor na predlog vlade sprejme resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami za obdobje šestih let. Namen resolucije je prepoznati ključna področja, pri katerih so bile zaznane pomanjkljivosti oziroma slabše delovanje in bi bile potrebne spremembe, ter opredeliti cilje in ukrepe, s katerimi bodo dosežene izboljšave. Natančnejša navedba ukrepov, kazalnikov in nosilcev ter časovnica izvajanja ukrepov bo opredeljena v treh akcijskih načrtih (vsaki dve leti).

Pri opredelitvi ciljev in ukrepov je treba upoštevati omejeno obdobje trajanja resolucije (šest let), zato so prioritete opredeljene na način, da jih je mogoče uresničiti v tem obdobju. Resolucija opredeljuje tudi kazalnike za spremljanje izvajanja resolucije ter izvajalce posameznih ukrepov. Spremljanje izvajanja resolucije je dolžnost vseh resorjev, ki so nosilci posameznih ukrepov. Enkrat letno resorji posredujejo poročilo o uresničevanju ciljev resolucije in izvedbe ukrepov resornemu ministrstvu.

Ključne spremembe, ki bodo dosežene z izvedbo ciljev in pripadajočih ukrepov po preteku trajanja resolucije, obsegajo tako krepitev in dvig kakovosti programov s področja nasilja v družini in drugimi oblikami nasilja nad ženskami, izboljšano zaščito, obravnavo in položaj žrtev tovrstnega nasilja, (še) večjo strokovnost osebja, ki se pri svojem delu srečuje s problematiko nasilja v družini in nad ženskami, boljšo ozaveščenost družbe o ničelni toleranci do nasilja v družini in nasilja nad ženskami, izboljšane predpise na področju preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami kot tudi izboljšave na področju spremljanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami ter boljšo organiziranost referenčnih področij. Zastavljeni cilji so skladni s temeljnimi evropskimi smernicami na področju preprečevanja in obravnave nasilja v družini in nad ženskami ter priporočili Skupine GREVIO o zakonodajnih in drugih ukrepih za uveljavitev določil Istanbulske konvencije. Z izvajanjem resolucije se sledi naslednjim strateškim ciljem:

Raznoliki, trajni, kakovostni in široko dostopni socialnovarstveni in drugi programi pomoči žrtvam nasilja v družini in nasilja nad ženskami ter programi, namenjeni povzročiteljem nasilja v družini in nasilja nad ženskami.

Izboljšana obravnava, položaj in zaščita žrtev nasilja v družini in nasilja nad ženskami ter izboljšani postopki (prakse) urejanja te problematike.

Visoko strokovno usposobljen kadar, ki se pri svojem delu srečuje s problematiko nasilja v družini in nasilja nad ženskami ter žrtvami tovrstnega nasilja.

Ničelna stopnja tolerance do nasilja v družini in nasilja nad ženskami, visoka ozaveščenost družbe na tem področju ter preventivno delovanje.

Izboljšani, posodobljeni ali nadgrajeni predpisi na področju preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami ter pomoči žrtvam tovrstnega nasilja z vključitvijo vidika spola.

Zagotovljeni kakovostni podatki o nasilju v družini in nasilju nad ženskami.

Izboljšana organizacija področja preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami, človeški in finančni viri za trajnostno delovanje sistema ter okrepljeno in usklajeno sodelovanje vseh relevantnih deležnikov.

Resolucija sledi medsektorskemu pristopu oziroma konceptu, saj so tako na prvem mestu vsebinska področja in ne sektorska razdelitev področij. Resolucija tako spodbuja medsektorsko sodelovanje, kjer se najboljše rešitve iščejo znotraj posameznega vsebinskega sklopa, vsi sodelujoči pri pripravi strateškega dokumenta (posamezni resorji, vladne službe in nevladne organizacije) pa so tako spodbujeni, da presežejo sektorsko delovanje in se bolje povezujejo. Usklajeno medsektorsko in medinstitucionalno sodelovanje je namreč bistvenega pomena za učinkovito delo na področju preprečevanja in obravnave nasilja v družini in nasilja nad ženskami ter večjo zaščito žrtev tovrstnega nasilja.

Spodnja podpoglavja (od 3.1. do 3.7.) nosijo naslove temeljnih zastavljenih ciljev resolucije. Vključujejo krajše vsebinske predstavitve, hkrati pa osvetljujejo nekatere ključne izzive na posameznih področjih. Zaradi obsežnosti tematike in lažjega pregleda so pod besedilom konkretni ukrepi tabelarično predstavljeni. Treba je omeniti, da vsebinske opredelitve problematike niso popolnoma skladne z umestitvijo ukrepov v sklop določenega cilja. Posamezne ukrepe bi namreč zlahka umestili pod več ciljev (na primer problematiko spolnega nadlegovanja je mogoče umestiti pod cilj izboljšanje predpisov ter izboljšana obravnava, položaj in zaščita žrtev), hkrati pa so posamezni vsebinski sklopi tako široki, da jih je bilo treba razdeliti na več ukrepov (ki spadajo pod različne cilje), opisani pa so zgolj pri enem podpoglavju. Ravno tako je treba poudariti, da so določene vsebinske predstavitve razmeroma kratke, in sicer iz dveh razlogov: (1) resolucija želi dati večji poudarek usmerjenosti naprej, torej zastavljenim ciljem in ukrepom, s katerimi bo izboljšano področje preprečevanja in obravnave nasilja v družini in nasilja nad ženskami, (2) gre za kompleksno in nekoliko razdrobljeno področje, ki ga pokriva in obravnava več predpisov in s podrobnimi vsebinskimi opisi se ne bi mogli izogniti ponavljanju.

Opredeljeni ukrepi za doseganje ciljev resolucije so del politike preprečevanja in obravnave nasilja v družini in nasilja nad ženskami in se bodo usklajeno izvajali na vseh resorjih, pristojnih za naslavljanje nasilja v družini in nasilja nad ženskami. Ukrepi so večinoma vezani na načrtovane politike resornega ministrstva, v določenem obsegu pa bodo zadevali tudi druga področja, ki so v pristojnosti posameznih ministrstev, služb Vlade Republike Slovenije, lokalnih skupnosti in drugih deležnikov. Ministrstva in vladni organi bodo ukrepe iz te resolucije vključili v svoje programe in dejavnosti, hkrati bodo v svoje politike integrirali temeljne cilje. Na nekaterih področjih bo za izvajanje ukrepov treba predvideti posebne dejavnosti, za katere bodo ministrstva v okviru svojih proračunov namenila sredstva. Finančna sredstva za vse ukrepe, navedene v resoluciji, se bodo zagotavljala iz enega navedenega vira ali več teh: proračun Republike Slovenije, proračuni lokalnih skupnosti in sredstva EU. Dinamika uvedbe ukrepov bo odvisna od proračunskih zmožnosti. Resorji si bodo prizadevali za vse ukrepe, ki bi morda zahtevali dodatna sredstva, ta zagotoviti v okviru svojih finančnih načrtov s prerazporeditvami oziroma s povečanjem učinkovitosti pri izvajanju ukrepov.

Sistem socialnega varstva v Republiki Sloveniji zagotavlja uporabnicam in uporabnikom različne oblike pomoči. Posameznice in posamezniki, ki se znajdejo v stiski, povezani z nasiljem, lahko poiščejo pomoč v okviru mreže javne službe socialnovarstvenih storitev. Te izvajajo javni socialnovarstveni zavodi in druge pravne in fizične osebe, ki si pridobijo koncesijo ali dovoljenje za delo. Storitve v sistemu socialnega varstva dopolnjujejo socialnovarstveni programi na področju preprečevanja nasilja, ki vključujejo programe materinskih domov, varne hiše, zatočišča, krizne centre, informiranje in svetovanje, obravnave žrtev spolnega nasilja, obravnave povzročiteljev nasilja, telefonsko svetovanje, celostno obravnavo žrtev nasilja med invalidi, preventivne programe na področju preprečevanja nasilja nad starejšimi in druge programe, ki jih poleg javnih zavodov izvajajo tudi nevladne organizacije in druge pravne osebe, ki so opredeljene v javnem razpisu. Površen vtis, da je država pri reševanju različnih stisk družin, otrok in posameznikov preveč pasivna in da namesto nje nalogo opravljajo izvajalci socialnovarstvenih programov, je tako napačen, saj država že od leta 1993 prek vsakoletnih javnih razpisov redno sofinancira javne in razvojne socialnovarstvene programe in tako načrtno rešuje raznolike (socialne) stiske različnih kategorij ljudi. Izkazalo se je, da se v socialnovarstvenih programih praviloma lažje in predvsem hitreje odzivajo na značilnosti okolja ter potrebe uporabnic in uporabnikov, ki jim zagotavljajo različne oblike pomoči. MDDSZ vsako leto pripravi javni razpis za izvajanje socialnovarstvenih programov, s katerim poskuša slediti prepoznanim potrebam na terenu (novi programi ali nadgradnja obstoječih programov). Poudariti je treba, da tako javni zavodi kot tudi nevladne organizacije, ki izvajajo socialnovarstvene programe na področju preprečevanja nasilja, zelo dobro opravljajo svojo nalogo in so v veliko pomoč pri prepoznavanju potreb na omenjenem področju. Za izvajanje javnih socialnovarstvenih programov je pogoj strokovna verifikacija programov, ki jo izvaja Socialna zbornica Slovenije, prav tako so programi vključeni v enotno evalvacijo pri Inštitutu Republike Slovenije za socialno varstvo. Njihovo financiranje zagotavljajo država oziroma lokalna skupnost, uporabniki ali drugi zainteresirani subjekti. Socialnovarstvene programe natančneje opredeljujeta Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 61/10 – ZSVarPre, 62/10 – ZUPJS, 57/12, 39/16, 52/16 – ZPPreb-1, 15/17 – DZ, 29/17, 54/17, 21/18 – ZNOrg, 31/18 – ZOA-A, 28/19, 189/20 – ZFRO, 196/21 – ZDOsk, 82/23 in 84/23 – ZDOsk-1) in Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2022–2030 (Uradni list RS, št. 49/22).

V letu 2023 je MDDSZ sofinanciralo 38 socialnovarstvenih programov, namenjenih preprečevanju nasilja, od tega 13 svetovalnic, 21 nastanitvenih programov, tri programe za celovito obravnavo, celostno pomoč in podporo žrtvam spolne zlorabe, en program za povzročitelje nasilnih dejanj in en program telefonskega svetovanja. Od omenjenih programov je 35 javnih socialnovarstvenih programov (vključenih v sedemletno sofinanciranje) in trije razvojni socialnovarstveni programi (vključeni v enoletno sofinanciranje). V sklopu nastanitvenih programov MDDSZ sofinancira osem materinskih domov, 13 varnih hiš, zatočišč in kriznih centrov. Seznam sofinanciranih socialnovarstvenih programov je vsako leto posodobljen ter javno objavljen, MDDSZ pa redno izdaja tudi knjižico z naslovom Mreža socialnovarstvenih programov, programov za invalide in programov v podporo družini, ki je na voljo na CSD-jih in številnih referenčnih nevladnih organizacijah.

Večina programov na področju preprečevanja nasilja je namenjena ženskam z otroki ali brez njih, ki so v socialni, bivanjski ali materialni stiski in potrebujejo svetovanje, pomoč ter varen in miren prostor oziroma doživljajo ali so doživljale nasilje vseh vrst, neredko pa imajo tudi težave v duševnem zdravju. Leta 2022 je bilo v glavne programe vključenih 80 odstotkov žensk, med mladoletnimi uporabniki pa je delež bolj enakomerno porazdeljen, vključenih je bilo 548 deklic in 519 dečkov. Svetovalni programi ponujajo pomoč tudi odraslim moškim. Ciljna skupina uporabnikov in uporabnic programa preventive so trenutno zlasti starejši, predvsem tisti, ki so odvisni od domače oskrbe in imajo ozko socialno mrežo, in tisti, ki imajo v družini starejšega človeka.

Glede regijske pokritosti s programi za preprečevanje nasilja v družini in drugih oblik nasilja, ki jih sofinancira MDDSZ, je bilo ugotovljeno, da so bili nastanitveni programi uporabnikom in uporabnicam na voljo v skoraj vseh regijah, z izjemo zasavske in primorsko-notranjske regije. Program preventive je bil na voljo v petih regijah: savinjski, koroški, jugovzhodni Sloveniji, osrednjeslovenski in gorenjski. Program telefonskega svetovanja pa je bil dostopen uporabnikom s celotnega območja Republike Slovenije. Svetovalnice so bile na voljo skoraj v vseh regijah, z izjemo zasavske in primorsko-notranjske regije.

V vse programe za preprečevanje nasilja v družini in drugih oblik nasilja je bilo v letu 2022 v glavni program vključenih 12.490 uporabnikov in uporabnic. V programih je bilo na voljo 445 ležišč za začasno nastanitev uporabnikov in uporabnic ter njihovih otrok. V letu 2022 so programi za preprečevanje nasilja pridobili skupaj skoraj 6,8 milijona EUR, MDDSZ jim je namenil 4,8 milijona EUR, kar je okoli 70 odstotkov vseh pridobljenih sredstev v letu 2022. 17 odstotkov so prispevale občine, delež preostalih sofinancerjev pa je bil precej manjši. Iz letnih evalvacij programov izhaja potreba po povečanju sredstev za sofinanciranje programov, saj se število uporabnic in uporabnikov iz leta v leto povečuje in ponekod (znatno) presega normative. V skladu s povečanjem števila in specifičnih potreb uporabnikov in uporabnic bi bilo treba zagotoviti več sredstev za razvoj novih programov in dodatnih storitev ter za strokovni razvoj zaposlenih in prostovoljcev.

V okviru socialnovarstvenih programov se financirajo in izvajajo številni in raznoliki programi na področju preprečevanja nasilja v družini in drugih oblik nasilja, ki pa se morajo nenehno prilagajati dejanskim potrebam na terenu. To je pokazala tudi epidemija covida-19. Treba je vedeti, da gre za živo področje in se potrebe skozi čas spreminjajo, zato je ključno dobro sodelovanje z izvajalci socialnovarstvenih programov (po večini nevladne organizacije), ki prenesejo povratne informacije s terena, hkrati pa je pomemben tudi sistem kakovostne evalvacije teh programov. Izvajalci socialnovarstvenih programov, ki delujejo na področju preprečevanja nasilja, so opozorili, da so se pojavile potrebe po nekaterih novih, specializiranih socialnovarstvenih programih. Opažajo manko programov za postopen prehod žrtev iz nastanitvenih programov v domače okolje, nastanitvenih programov za brezdomne ženske, po namestitvah, ki bi bile specializirane (ženske z otroki, ki imajo težave v duševnem zdravju, ženske, ki imajo težave, povezane z uživanjem drog, in druge), programov za dolgotrajnejše bivanje, nastanitvenih programov za ženske brez otrok, svetovalnih programov za ženske žrtve nasilja, ki so hkrati tudi povzročiteljice nasilja, programov za delo s starši in programov za učenje vzgoje brez nasilja, specializiranih programov za moške, ki povzročajo spolno zlorabo otrok, specializiranih programov za preprečevanje in zmanjševanje nasilništva, prav tako je premalo preventivnih programov.

V prihodnosti bi bilo treba oblikovati in vzpostaviti več programov za posebej ranljive skupine žrtev nasilja v družini in nasilja nad ženskami – na primer za starejše ženske, romske otroke, romske ženske in dekleta, migrantke, invalidke, kjer se kaže tudi potreba po okrepitvi nekaterih namestitvenih kapacitet, ki bi bile prilagojene osebam s posebnimi potrebami. Pri tem je pomembno, da se v izogib (še večji) segregaciji ranljivih skupin tovrstni programi integrirajo v obstoječe. Nadalje bi bilo treba mrežo določenih socialnovarstvenih programov razpršiti, da bodo posamezni programi enako dostopni uporabnikom in uporabnicam v vseh regijah po Republiki Sloveniji, saj nekaterim uporabnikom in uporabnicam določene storitve programov v lastni regiji niso dostopne oziroma so jim dostopne zgolj prek telefona.

Treba bi bilo vzpostaviti specializirane ekipe v kriznih centrih, ki bi bile usposobljene za delo z žrtvami spolnega nasilja, ter razviti protokol, ki bi obravnaval to obliko nasilja in urejal ustrezno podporo žrtvam.

Pri zasledovanju različnih potreb uporabnikov in uporabnic so poleg socialnovarstvenih programov za žrtve pomembni tudi drugi programi, namenjeni specifičnim ciljnim skupinam, ki pa se prav tako osredotočajo na preprečevanje nasilja v družini in nasilja nad ženskami, kot so programi za povzročitelje, ki imajo težave z odvisnostmi, programi za povzročitelje s težavami v duševnem zdravju ipd. Tovrstnih programov v Republiki Sloveniji primanjkuje, zato bi jih bilo treba okrepiti oziroma vzpostaviti. Izvajalci socialnovarstvenih programov opozarjajo tudi na pomanjkanje učinkovitih in sistematičnih preventivnih programov v različnih sferah, ki bi že otroke in mladostnike, pa tudi njihove starše, učili spoštovanja, enakosti in nenasilnega reševanja konfliktov. Potrebni pa bi bili tudi preventivni programi za starše, ki bi naslavljali zanemarjenje in slabo ravnanje z otroki. Natančneje bi bilo treba raziskati tudi problematiko prisilnih in zgodnjih porok mladostnic in mladostnikov.

V omejenem obsegu se vsebine, vezane na preprečevanje nasilja v družini in nasilja nad ženskami in dekleti, izvajajo tudi v okviru programov v podporo družini (ki jih sofinancira MDDSZ), v okviru večgeneracijskih centrov (ki se financirajo iz programa Evropskega socialnega sklada in proračuna Republike Slovenije) ter v okviru letnega javnega razpisa za sofinanciranje projektov s področja enakosti žensk in moških (ki ga sofinancira MDDSZ). Pri tem je treba poudariti, da ne gre za celovite programe preprečevanja in obravnave nasilja, temveč zgolj za krajše vsebinske sklope, ki so namenjeni predvsem preventivi.

Varovalne dejavnike pred nasiljem v družini prek programov primarne preventive duševnega zdravja krepi tudi MZ, ki redno sofinancira dejavnosti in programe s področja duševnega zdravja mladostnikov in odraslih. V sklopu prenovljenega programa Priprave na porod in starševstvo pa pozornost namenjajo tudi komunikaciji med partnerjema, duševnemu zdravju v obporodnem obdobju in psihološkim potrebam otroka.

Republika Slovenija ima široko in raznoliko mrežo različnih programov preprečevanja in obravnave nasilja v družini in nasilja nad ženskami, vendar je treba to mrežo nenehno vzdrževati in dograjevati, hkrati pa je treba tudi razvijati nove programe, ki bodo odgovarjali na novonastale potrebe.