TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi nasprotne udeleženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v točkah I, II in V spremeni tako, da se v tem delu glasi:

„I. Zahtevek predlagatelja, da se ugotovi, da sta 2. člen Aneksa št. 4 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti – tarifni del (Ur. l. RS, št. 80/2018 z dne 7. 12. 2018) in 2. člen Aneksa št. 2 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti – tarifni del (Ur. l. RS, št. 51/2016 z dne 22. 7. 2016) neskladna z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in se odpravita, se zavrne.

II. Zahtevek predlagatelja, da se ugotovi, da sta Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Policiji, sprejeta na podlagi Aneksa št. 2 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti – tarifni del (Ur. l. RS, št. 51/2016 z dne 22. 7. 2016) in na podlagi Aneksa št. 4 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti – tarifni del (Ur. l. RS, št. 80/2018 z dne 7. 12. 2018), neskladna z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in se odpravita, se zavrne.

V. Predlagatelj je dolžan nasprotni udeleženki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 1.533,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.“

- v točki III. razveljavi.

II. Pritožba predlagatelja se zavrne in se v točki IV. potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, nasprotni udeleženki pa je dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 612,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Zmotno je stališče predlagatelja, da sta Aneksa 2 in 4 ter na njima osnovana Akta delodajalca neskladna z zakonom zgolj zato, ker dve delovni mesti nista enako ovrednoteni, pa bi po stališču predlagatelja kljub drugačnemu opisu nalog delovnega mesta morala biti. Ti dve delovni mesti namreč nista primerljivi v smislu načela iz drugega odstavka 1. člena ZSPJS, saj se tam zapisana primerljivost delovnih mest primarno nanaša na orientacijska delovna mesta, ki omogočajo primerjavo znotraj plačnih skupin in predvsem med različnimi plačnimi skupinami.

Ugotavljanje (ne)ustreznosti vrednotenja konkretnih delovnih mest, kar v tem sporu, ne glede na predlog, dejansko poskuša doseči predlagatelj, presega okvirje kolektivnega delovnega spora. Vrednotenje delovnih mest je namreč v pristojnosti delodajalca, in je lahko predmet kolektivnih pogajanj (kot v konkretnem primeru), vsekakor pa je pri tem treba upoštevati kriterije, začrtane z določbami ZSPJS, KPSM, KPDU, Uredbo, itd.. Sodišče tako lahko presoja le zakonitost postopka vrednotenja, torej, ali so bili tekom tega upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb, itd.).