TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrže.

Pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Revident sicer navaja, da je uveljavljal tudi vračilo v obliki obveznic, vendar te navedbe ne konkretizira. Iz upravnih odločb in izpodbijane sodbe (ki so del sodnega spisa) je razvidno, da se zahtevek za denacionalizacijo nanaša na premoženje delniške družbe, ki je obsegalo v obrazložitvi prvostopenjske upravne odločbe navedeno nepremično premoženje. Znesek, ki ga revident navaja kot vrednost izpodbijane sodbe, iz teh listin ni razviden. Iz teh listin tudi ni razvidno, da je zahteval plačilo odškodnine v obveznicah. Njegovo sklicevanje na cenitev v upravnem spisu pa za dovoljenost revizije ne zadošča.

Ker je na vprašanje, ki ga revident navaja v reviziji, Vrhovno sodišče že odgovorilo v odločbah X Ips 85/2013, X Ips 267/2013 in X Ips 103/2013, vprašanje ni pomembno pravno vprašanje. Tudi sklicevanje na pravna načela mednarodnega prava in na relativni učinek FIP je, ob razumevanju razlogov, ki jih je Vrhovno sodišče navedlo v obrazložitvah teh odločb brezpredmetno. V teh odločbah je Vrhovno sodišče med drugim pojasnilo, da je za uporabo drugega dostavka 10. člena ZDen relevantno le to, ali določena oseba sodi v krog oseb, določenih v FIP in njenih prilogah (tem je namreč s to dvostransko pogodbo priznano odškodovanje v obsegu pravic, ki jim bodo priznane z razširitvijo vsebine avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG)). Pojasnilo je, da upravni organ z razlago pogodbe le ugotovi obstoj pravne podlage za izplačilo škode (izpolnjevanje dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je določena oseba po FIP upravičena do odškodovanja), ne ugotavlja pa, ali je način, na katerega je podpisnica pogodbe s pogodbo prevzete obveznosti uredila v svojem pravnem redu, zagotavljal odškodovanje (realizacija pravic in obveznosti iz bilateralnih pogodb je namreč obveznost pogodbenih strank, in v postopku denacionalizacije ni predmet presoje).