TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, kako je sodišče v razmerju do ugotovitve, da odsotnosti tožnika v času od 1. 3. do 9. 3. 2016 ni mogoče šteti in evidentirati kot koriščenje letnega dopusta, presojalo sklep načelnika Upravne enote A. z dne 1. 6. 2016 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 7. 2016, saj sta bila prav ta dva sklepa razlog za vložitev tožbe. Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da je tožnik oba navedena sklepa izrecno izpodbijal in predlagal njuno odpravo (pravilno: razveljavitev), sodišče prve stopnje pa je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. Vendar iz obrazložitve sodbe ni razvidno, iz katerih razlogov je bila sprejeta takšna odločitev. V sodbi se sodišče do izpodbijanih sklepov sploh ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

Čeprav je toženka s sklepom z dne 29. 2. 2016 nezakonito tožniku odredila izrabo dopusta v spornem terminu, ostaja nesporno dejstvo, da je tožnik v tem terminu dopust dejansko nastopil in ga v trajanju 7 dni tudi izkoristil. Res pa je, da je bil ta dopust izkoriščen v nasprotju s 162. in 163. členom ZDR-1. O tem je pravilno in ustrezno obrazložila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja v svojem sklepu z dne 20. 4. 2016, ko je ugodila tožnikovi pritožbi in sklep prvostopnega organa z dne 29. 2. 2016 odpravila. Tako je komisija navedla, da se na podlagi prvega odstavka 163. člena ZDR-1 letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. O načinu izrabe letnega dopusta sicer odloča delodajalec, vendar je pri tem omejen z okoliščinami iz prvega odstavka 163. člena ZDR-1. Brez upoštevanja delavčevih možnosti za počitek in rekreacijo ter njegovih družinskih obveznosti delodajalec ne more enostransko odrejati delavcu koriščenja dopusta. To bi bilo izjemoma možno le zaradi utemeljenih potreb delovnega procesa. Ker se toženka v konkretnem primeru teh pravil ni držala in je tožnik dopust moral izrabiti v nasprotju s temi pravili, je toženka kot delodajalec tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, ki mu jo je povzročila s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.