TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožnik je tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru navajal, da je bil edini razlog za zapustitev Maroka revščina oziroma brezposelnost. Glede na to, da je navedeno potrdil tudi na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo v tej zadevi, sodišče sodi, da je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito iz prve alineje 52. člena ZMZ-1.

Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen revščini, je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa, kot je pojasnjeno v 14. točki obrazložitve te sodbe, varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo (28. člen ZMZ-1), ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Poleg tega je tožnik v Maroku zaposlitve imel, pa čeprav slabo plačane, zaradi česar sodišče sodi, da ni uspel izkazati, zakaj Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država.