TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tožnici ni mogoče očitati, da pred pridobitvijo izvedeniškega mnenja ni navedla pravilnega razloga za svoj padec, temveč je tega pripisala vlažnosti stopnišča kot posledici mokrote kuhinjskih tal v neposredni bližini. Sam razlog za padec je tožnica videla v stopnišču in tudi očitala delodajalcu, da ni poskrbel za ustrezno organizacijo delovnega procesa, ker ni zagotovil uporabe pravilnega postopka odnašanja živil v spodnje prostore, ki bi omogočal bolj pazljivo hojo brez nošenja bremen. Po oceni pritožbenega sodišča je s tem zadostila svojemu začetnemu trditvenemu bremenu v postopku, ki pa ga je naknadno še dodatno konkretizirala s prejemom izvedeniškega mnenja s strani izvedenca s področja varstva pri delu. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica glede navedb o resničnem vzroku za padec prekludirana, je procesno pravno zgrešeno, saj njene kasnejše trditve predstavljajo del dopustne (razširjene) tožbene podlage, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sistema prekluzij, kot ga ureja 286. člen ZPP, sodišče ne sme razlagati tako togo, da bi njegova uporaba ogrozila vsebinsko odločanje v zadevi. Po določilu četrtega odstavka 286. člena ZPP ima namreč stranka možnost, da še tudi kasneje, po prvem naroku, navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze pod pogojem, da tega ni mogla pravočasno storiti brez svoje krivde. Vsak konkretni primer pa pri tem terja iskanje ustreznega ravnovesja, saj so procesni položaji, ko stranka pridobi možnost navajanja novih dejstev in dokazov, zelo pestri in različni.