TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana odločba v II. točki izreka glede izvršilnih stroškov 86,00 EUR spremeni tako, da se sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka razveljavi tudi glede teh stroškov, v IV. točki izreka pa spremeni tako, da mora tožeča stranka toženi stranki v 15 dneh plačati 961,35 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeči stranki je bilo izdano dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice), vključno s kabelsko retransmisijo.

Veljavo skupnega sporazuma ima tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki se zato obravnava kot veljavni skupni sporazum.

Res je Ustavno sodišče RS razveljavilo prvi odstavek II. poglavja tarife Pravilnika 1998, ker je ugotovilo, da so v njem predpisana merila za določitev višine avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo presplošna. V ostalem delu II. poglavja (drugi in zadnji odstavek) pa je tarifa ostala v veljavi, torej tudi v delu, ko določa "minimalen" avtorski honorar za kabelsko retransmisijo v višini 0,175 EUR (prej 42 SIT) po naročniku mesečno. Tarifa (ki ima položaj veljavnega skupnega sporazuma) torej obstaja in nanj(o) so sodišča vezana.

Pravilnik 1998 v 7. točki drugega odstavka II. poglavja ni v nasprotju z ZASP. Gre za primerno veljavno tarifo, ki je uporabna.

Obseg prikrajšanja na strani tožeče stranke in s tem višina obogatitve na strani tožene, je tako odvisna od tega, ali je bil od (čeprav neplačanega) zneska nadomestila odveden DDV. To pomeni, da bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da je DDV računovodsko obračunala in ga državi tudi plačala, pa ni.