TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 674/2001 z dne 5. 9. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 494/2001 z dne 4. 4. 2001 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 435/96 z dne 15. 1. 2001 se ne sprejme.

Zgolj dejstvo, da sodišča drugače ocenjujejo navedbe o trditvenih podlagah, kot jih razume pritožnica, ni dovolj za utemeljitev zatrjevane kršitve človekovih pravic iz 22. in prvega odstavka 23. člena Ustave. S tem, ko je pritožbeno sodišče ocenilo, da iz navedb pritožnice izhaja le zatrjevanje vlaganj v obstoječe stanovanje, je odgovorjeno tudi na trditve pritožnice o neskladnosti med razlogi sodbe sodišča prve stopnje in vsebino cenitvenega poročila. Sodišča, ki so pritožnici pojasnila, zakaj ne more na podlagi prvega in tretjega odstavka 116. člena Stanovanjskega zakona oziroma 22. in 23. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih pridobiti solastnine na stanovanju, za katerega zatrjuje, da je vanj vložila znatna sredstva, niso kršila pravic iz 33. in 67. člena Ustave in 1. člena prvega Protokola h Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), niti niso odločila v nasprotju z določbo 69. člena Ustave. Pritožnica ni bila diskriminirana, ker ji sodišča niso priznala pravice do solastnine. Iz sodbe pritožbenega in revizijskega sodišča je razvidno, zakaj ni bila kršena pravica do zaslišanja stranke, zaradi česar ne drži trditev pritožnice, da se sodišči nista opredelili do te zatrjevane kršitve.