TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se delno ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Brežice, št. 48000-302/01-1-51-82 z dne 25. 4. 2002 se v točkah I.1, I.2 in I.3 izreka v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, spremeni tako, da se glasi: „ ter obračunati in plačati zamudne obresti na navedene zneske od dne 28. 5. 2002 do dneva plačila.“

V ostalem se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

v obravnavanem primeru, v katerem je bila obveznost po izpodbijani odločbi naložena izbrisani pravni osebi, ki je prenehala obstajati po vložitvi pritožbe, je obstoj pravnih naslednikov izbrisane družbe pravno relevanten le za presojo pogojev za nadaljevanje pritožbenega postopka, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločbe o odmeri davčne obveznosti izbrisane pravne osebe. Vprašanje, ali je toženka v zadevi na podlagi določb ZFPPod v zvezi s 394. členom ZGD prekludirana, ni odvisno od procesnih dejanj, ki jih je opravila v postopku s pravnimi sredstvi zoper izpodbijano odmerno odločbo, temveč (ob upoštevanju zakonske ureditve, po kateri pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve) od davčne izvršbe oziroma uradnih dejanj davčnega organa pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe. Načina uveljavljanja terjatev zakon ne določa. Zato je po presoji sodišča potrebna aktivnost upnika (v konkretnem primeru davčnega organa) v smeri uveljavljanja terjatve zoper družbenike izbrisane družbe.

V davčnih zadevah se glede ugotavljanja davčne osnove, davčne stopnje in opredelitve davčnega zavezanca praviloma (če zakon ne določa drugače) uporabi materialni zakon, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti. To je izjema od splošnega pravila iz prvega odstavka 6. člena ZUP, ki pa jo je treba razlagati ozko in je za vprašanje zastaranja odmere davka ni dopustno uporabiti. V tem pogledu se, če zakon ne določa drugače, uporabi zakon, ki je veljal v času odločanja na prvi stopnji. Pri tem očitki o retroaktivni uporabi ZDavP niso utemeljeni. Določbe o zastaranju po ZDavP so enake kot tiste po ZDDPO, ki so z prenehale veljati s pričetkom uporabe ZDavP, tako glede splošnega relativnega zastaralnega roka kot glede teka zastaranja in absolutnega zastaralnega roka 10 let. Odmerna odločba je bila izdana po uveljavitvi in po začetku uporabe ZDavP, zato ni mogoče govoriti o položaju, ko bi ZDavP spreminjajoče posegel v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti. Šlo bi lahko kvečjemu za primer neprave retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še ne zaključena pravna stanja. Zakonitost odmere davčne obveznosti je zato odvisna izključno od vprašanja, ali je pravica do odmere davka po določbah ZDDPO zastarala pred uveljavitvijo ZDavP. Pravice, ki je prenehala na podlagi prej veljavnega zakona namreč z novim zakonom ni dopustno ponovno (retroaktivno) vzpostaviti. V tem pogledu sodišče ugotavlja, da obveznost do uveljavitve ZDavP ni zastarala, zato ni ovire za uporabo (nove) specialne določbe o zastaranju po 112. člena ZDavP.