Odločba o razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani ter odločitev o sporni pravici

2219. Odločba o razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani ter odločitev o sporni pravici

Številka: Up-614/15-21

Datum: 21. 5. 2018

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Aleksandra Hribarja, Višnja Gora, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 21. maja 2018

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1206/2015 z dne 10. 6. 2015 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1376/2014-III z dne 10. 12. 2014 se razveljavita.

Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

»Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v skupni višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 12. 2009 dalje, vse pa v 15 dneh.«

V delu, ki se nanaša na odločitev o stroških pravdnega postopka, se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Pritožnik in nasprotni udeleženec iz pravdnega postopka sama nosita vsak svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

V pravdnem postopku je tožnik zahteval plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena, ki naj bi mu jo povzročil pritožnik (v pravdi toženec) z več izjavami, izrečenimi tako v televizijski satirični oddaji HRI-BAR kot tudi v različnih drugih medijih kot intervjuvanec. Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo drugič. Prvič je pritožnika obsodilo na plačilo 3.000,00 EUR odškodnine, zavrnilo pa je zahtevek v presežku (tožnik je zahteval 21.000,00 EUR odškodnine in objavo sodbe). Višje sodišče je tedanjo prvostopenjsko sodbo po pritožbi tožnika delno spremenilo, in sicer je odškodnino znižalo na 2.000,00 EUR. Pritožnik je nato vložil ustavno pritožbo, s katero je uspel. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 42/14, in OdlUS XX, 34) izpodbijano sodbo Višjega sodišča v delu, v katerem je bil pritožnik obsojen na plačilo odškodnine, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje znova odločilo, da mora pritožnik tožniku plačati odškodnino v znesku 2.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka); zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v presežku (II. točka izreka). Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Višje sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede II. točke izreka ter spremenilo stroškovno odločitev. Pritožnikovo pritožbo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo pritožniku naloženo plačilo 2.000,00 EUR odškodnine.

Po presoji sodišč ni nedopustno, kar je pritožnik o tožniku izrekel v treh televizijskih satiričnih oddajah, ker to spada v polje satire, ki ima kot oblika umetniškega ustvarjanja prednost pred tožnikovo pravico do časti in dobrega imena. Drugače sta sodišči presodili glede dopustnosti izjav, ki jih je pritožnik o tožniku izrekel v intervjujih za različne medije (zgolj te so predmet presoje v izpodbijanih sodbah). Po presoji sodišč so bile izven satiričnega konteksta pritožnikove izjave o tožniku – da je turbo anus, homo erectus, človek brez časti, dostojanstva, znanja in sposobnosti – žaljive. Sodišči sta šteli, da je povprečni bralec sporni besedni zvezi večinoma razumel v dobesednem pomenu (turbo anus kot vulgarno skovanko, kvanto, v pomenu velike zadnjične odprtine, ter homo erectus kot označbo za bitje na nižji razvojni stopnji), v pomenu njune splošne razumljivosti pa sta sporna izraza žaljiva. Višje sodišče je poudarilo, da spornih izjav pritožnik ni podal v svoji satirični televizijski oddaji, temveč v različnih medijih kot intervjuvanec. Četudi je pritožnik satirik, po oceni Višjega sodišča ni mogoče sprejeti teze, da je vse, karkoli, kjerkoli, komurkoli reče, satira. Pritožnikovo javno izražanje zunaj njegove satirične svobode je predmet enake presoje, kot so izjave vsakega drugega posameznika. Višje sodišče je pri presoji upoštevalo tudi kontekst cenzure. Tožnikovo ravnanje – omejevanje satire na javni radioteleviziji – je označilo kot kaj klavrno in vredno javne graje oziroma kritike, glede na tožnikov položaj na javni radioteleviziji pa vsekakor kot pomemben predmet za javno razpravo. Vendar je Višje sodišče (enako kot sodišče prve stopnje) presodilo, da je način kritike, ki ga je izbral pritožnik, pretiran in nedopusten oziroma da bi se pritožnik lahko odzval na »drugačen, primeren in kulturen način«. Po oceni Višjega sodišča pritožnikova kritika ni bila le »ostra, neprizanesljiva, morda tudi nevljudna in taka, za katero bi bilo mogoče celo reči, da je z njo pokazal določeno nespoštljivost«. Bila je taka, da ni bila usmerjena v predmet javne razprave (ad rem), temveč je prešla na osebno raven (ad personam). To je po presoji Višjega sodišča pretehtalo v prid tožnikovi pravici do varstva časti in dobrega imena.

Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 39. člena Ustave. Sodiščema očita, da tudi v ponovljenem sojenju nista ustrezno presodili ustavnopravno pomembnih okoliščin, ki so bistvene za sprejetje pravno pravilne odločitve v predmetni zadevi. Presoja sodišč naj ne bi bila skladna s stališči Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) glede svobode izražanja (39. člen Ustave in 10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Po mnenju pritožnika sodišči nista vzpostavili pravega ravnovesja med pravicami v koliziji. Sodišči naj bi sicer prepoznali ustavnopravno pomembne okoliščine (dejansko podlago za sporne izjave; položaj tožnika), vendar jim pri tehtanju pravic v koliziji nista priznali nikakršne teže, s tem pa sta jih pri tehtanju de facto prezrli. S tem naj bi kršili pritožnikovo pravico iz 39. člena Ustave.

Po mnenju pritožnika je nesprejemljivo, da sodišče prve stopnje dejanju cenzure na javni radioteleviziji ni pripisalo nikakršne teže pri presoji konteksta, v katerem so bile sporne izjave izrečene. Višje sodišče naj bi pravilno ugotovilo obstoj dejanske podlage za sporne izjave, ki naj bi bila v dejanju cenzure tožnika, vendar naj bi pri tehtanju napačno ocenilo pomen tožnikovega ravnanja. V zvezi s pomenom prepovedi cenzure se pritožnik sklicuje na sodbi ESČP v zadevah Manole in drugi proti Moldaviji z dne 17. 9. 2009 in Matúz proti Madžarski z dne 21. 10. 2014. Zatrjuje, da je v oddaji HRI-BAR in v intervjujih za druge medije zgolj izrazil upravičeno kritiko do ravnanja svojega nadrejenega. Pritožnik nadalje opozarja na pomen okoliščine, da je tožnik opravljal delo odgovornega urednika razvedrilnih oddaj RTV Slovenija in da je bil za javnost zanimiv v zvezi z opravljanjem te funkcije. V tem kontekstu pritožnik graja stališče prvostopenjskega sodišča, ki je štelo, da je kljub navedeni funkciji, zaradi katere je bil tožnik dolžan trpeti širše meje sprejemljive kritike, pritožnik tožnika označil z neprimernimi in žaljivimi izrazi. Nasprotuje tudi stališču Višjega sodišča, po katerem kritike, ki jih je vsakdo, še zlasti nekdo, ki tako ali drugače sodeluje v javnem prostoru (torej tudi tožnik kot urednik na nacionalni radioteleviziji), dolžan trpeti na svoj račun, niso in ne morejo biti a priori žaljive. Za pritožnika je nesprejemljivo stališče sodišč, da bi se na ravnanje tožnika lahko odzval »na drugačen, primeren in kulturen način«. Po njegovem mnenju sodišči pri tehtanju statusu tožnika, na čigar predhodno ravnanje se je pritožnik odzval, nista pripisali ustrezne teže. Pritožnik tudi opozarja na stališče ESČP, po katerem bi bilo omejevanje svobode izražanja izključno zaradi načina, na kakršnega je bila izjava podana, v nasprotju s samim duhom 10. člena EKČP. Zato je po njegovem mnenju nesprejemljivo stališče sodišč, da bi lahko kritiko in svoje razočaranje nad ravnanjem tožnika izrazil na primernejši in nežaljiv način. Pritožnik tudi nasprotuje oceni Višjega sodišča, po kateri sta oba sporna izraza (»turbo anus« in »homo erectus«) v pomenu njune splošne razumljivosti žaljiva. Meni, da sta sodišči izpodbijano odločitev v pretežni meri utemeljevali s stališčem o objektivni žaljivosti spornih izjav, pri čemer nista ustrezno ovrednotili drugih ustavno pomembnih okoliščin.