TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdoreku, kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se obtoženca po 358. členu ZKP

oprosti obtožbe,

da je:

I. pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je stranki nastala premoženjska škoda s tem, da je kot samostojni podjetnik A. A. s.p., ki se je ukvarjal s prodajo rabljenih vozil, 17. 2. 2016 na M. prodal B. B. vozilo Lancia Phedra za 2.850 EUR in mu pri tem lažno zagotavljal, da v vozilu vse deluje in da slabše vžiga zato, ker je pri njem stalo dalj časa in je prazen akumulator in mu izdal garancijo za vozilo, s katero se je zavezal odpraviti napake na motorju, čeprav takšnega namena ni imel, zaradi česar je B. B., misleč, da gre za poštenega poslovneža, ki mu je prodal izpravno vozilo oziroma da mu bo le-tega v primeru uveljavljanj garancije popravil, vozilo kupil in mu izročil 2.850 EUR gotovine, pri nakupu pa mu je dal v podpis več listin, ki jih B. B. ni prebral in tudi jih ni videl v celoti, med drugim tudi račun 14/2019 z dne 12. 2. 2016, na katerem je A. A. navedel, da je kupnina za vozilo znašala 2.000 EUR, čeprav temu ni bilo tako, ko pa je B. B. naslednji dan in v nadaljnjih dneh želel uveljavljati garancijo zaradi napak na vozilu, ker so bile težave pri vžiganju, pa se mu je A. A. izmikal in bil zanj nedosegljiv in mu vozila ni popravil in tudi ni zagotovil denarja za popravilo in je šele po posredovanju tržne inšpekcije B. B. 7. 4. 2016, po tem, ko je C. C. vrnil vozilo, kupnino le delno vrnil, in sicer 2.000 EUR, zaradi opisanega ravnanja pa je B. B. nastala škoda v višini ne vrnjene kupnine, to je 850 EUR, za kolikor si je tudi samostojni podjetnik A. A. pridobil premoženjske koristi,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1.

II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanec B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.

IV. Po 57. členu in 58. členu KZ-1 se obtožencu izreče

pogojna obsodba,

v kateri se mu za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določi kazen

1 ( en ) mesec zapora,

ki obtožencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

V. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtoženec dolžan povrniti stroške obsodilnega dela sodbe, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

VI. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

V zvezi z znakom lažnega prikazovanja oziroma prikrivanja dejstev kot preslepitve je treba pojasniti, da navedeno že pojmovno terja védenje storilca, da dejstvo ni tako kot ga prikazuje oziroma prikriva, kar posledično pomeni tudi obstoj zavedanja, da zaradi neresničnih predstav kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. V nasprotnem primeru tako ni mogoče govoriti o prvini lažnosti in s tem tudi ne o preslepitvi.

Preslepitev kot abstrakten in pomensko odprt pojem mora biti tako kar se da natančno opredeljena, pri čemer mora opis vsebovati tudi zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Takšna konkretizacija preslepitve spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, pri čemer navajanje zgolj abstraktnih zakonskih znakov, tudi ob njihovi povezavi z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno neizpolnitev pogodbenih obveznosti, ne more zadoščati. Prav zakonski znak preslepitve predstavlja namreč bistveno ločnico med poljem kaznivosti in poljem nekaznive civilnopravne neizpolnitve obveznosti - od tod izvira tudi višja raven konkretizacije namena storilca kot subjektivnega zakonskega znaka, ki se primerjalno gledano ne zahteva pri nekaterih drugih kaznivih dejanjih s podobno opredelitvijo zakonskega znaka storilčevega namena.

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da v primerih, ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju t.i. subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (na primer "vedoma", "z namenom", "mu je šlo za to"), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Za razliko od zgoraj obravnavanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, pri kaznivem dejanju grožnje ne more iti za takšen dvom, ali ravnanje spada v sfero kazenskega ali civilnega prava, zaradi česar se posledično zahteva tudi nižja raven konkretizacije ustrahovalnega namena. Tako za ustreznost opisa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadošča že navedba abstraktnih subjektivnih zakonskih znakov, in sicer, da je storilec dejanje storil "zato, da bi (ko)ga ustrahoval ali vznemiril".